Umita, preoblečena in pošteno zaspana se skrijem pod deko, ampak hitre misli odganjajo spanec. Po dobri uri mi je počasi jasno, da mi spomini še nekaj časa ne bodo dali miru, zato med starimi CDromi poiščem tistega s slikami.
Kaj sploh iščem? Zakaj mi ravno danes spomini ne dajo miru? Vse kaže, da smo nekako v letih, ko so vse spreminja, pa ne vemo točno v katero smer. Po eni strani to popestri življenje, po drugi pa me straši… kaj bo z nami, z nama, z vsemi ljudmi, ki so mi do zdaj zapolnjevali življenje… bomo še našli čas drug za drugega? Kaj bo s tistimi, ki se nam bodo pridružili, prijatelji, partnerji? V zadnih mesecih sem nihala od navdušenja nad novimi “dodatki” naši družbici, do obupa nad njimi… In zakaj sem mnenja, da je fino biti prijatelj s “prijatelji” dobrih prijateljev? A ni to retorično vprašanje?!? Predvsem ko gre za koga, ki mu privoščiš vse, ampak res vse najboljše na tem svetu… in te kar zvije ko samo pomisliš, da bi lahko kakorkoli oviral pot do tega. Predno se spustim v neko globoko filozifiranje… ta hip je vse v najlepšem redu in upam, da bo tako tudi naprej… nenazadnje laufa že celih 48 ur 😉 In če je vse ql, zakaj me potem lovijo stari spomini? Se bojim, da bo spet kaj narobe?
Miška se ustavi na potovanju lani spomladi in že listam med slikami… pred očmi pa se mi vrtijo filmčki spominov, kako lepo je bilo vse skupaj (ne glede na kak nesporazum ali dva). Takoj bi šla nazaj, vse ponovila, mogoče na drugi lokaciji in s še kakim dodatnim sopotnikom… da za trenutek pobegnemo od krute realnosti in ustvarimo še kak spomin, ki mi zvečer ne bo pustil spati…
0 thoughts on “Nostalgija…”