Prva noč na ladji. Ob sedmih naj bi bil “music wake-up call”… še dobro, da sva nastavili budilko na mobitelu, sicer bi prespali zajtrk. Tony naju je čakal pri recepciji in pospremil v jedilnico. Ob pogledu na dooooolgo vrsto za samopostrežni zajtrk sem se razveselila informacije, da naju zajtrk že čaka na mizi. Vsaki so pripravili velik krožnik z dvema jajcema na oko, sladko žemljico, mini klobasicama, 6 toastki in sadno solato ter obvezno kavo… to pa je postrežba! Čeprav so se mi z ostalih krožnikov na mizi smehljali polnjeni “dumplingi”, je bila zahodnjaška sprememba kar dobrodošla. Za najino mizo so sedeli sami Kitajci in hitro nama je postalo jasno, da sva edini, ki v pisani druščini ne govoriva kitajsko. Kasneje se je izkazalo, da so na krovu še dva ali trije tujci, a angleško vodenje sva potrebovali samo midve.
Sledil je dokumentarec o reki Yangtze pred potopitvijo (mislim seveda na največji jez in hidroelektrarno, zaradi katere so potopili milijone domov in zgodovinskih znamenitosti). Trenutno je potopljenih kakih 150 metrov, do leta 2009 pa jih bo še dodatnih 20.
Prvo kosilo – na vrtečem krožniku sredi mize je bilo kakih pet glavnih jedi (vključno z ribo), cel kup solat, juha, riž in rezine jabolk.Najino omizje je že veselo natepavalo dobrote – tu gre za sistem “vrti krožnik in repkaj, kar je pač v tistem trenutku pred tabo”. Riž je vedno prva jed, ki si jo naložiš v skodelico, juho jedo na koncu, po tem pa lubenico ali v našem primeru rezine jabolk. Ker s paličicami nisva tako spretni, sva si z žličko nalagali hrano na mali krožniček in jedli naprej. Sicer sva edini dobili tudi vilice, a sva jih uporabili le v skrajni sili. Malce skeptični sva bili tudi glede namakanja obliznjenih paličic v skupne posode, a nazadnje sva se sprijaznili s sistemom in naslednje dni le malo molj pozorno spremljali morebitne bolezenske znake 😉 Zelo kmalu so ostali zaključili – najhitrejši je potreboval 7 in zadnji 15 min – midve pa, gigantski Evropejki, seveda rabiva več hrane in časa 😛 Mirno sva paličkali naprej, saj je ostalo še ogromno hrane.
Pri mestu Fengdu je starodavno mesto duhov. Na sosednjem pobočju so naredili še moderno in mehanizirano verzijo. Vmes med obema bo tudi zabaviščni park.
Mi smo si ogledali staro verzijo (na sliki desno). Do polovice poti pelje sedežnica – v tej vročini edina prava izbira in vredna 20 RMB v obe smeri.
Na vrhu so nas čakali… templji. Pred enim so bili trije mostički – most bogastva, zdravja in večnosti. Lahko si izbral le enega in čez njega moral priti v treh korakih (kar je celo z mojimi dolgimi nogami kar zahteven projekt).
Naš vodič, prijazni mr. Li, je priporočil srednjega – večnost. Menda pari, ki skupaj prečkajo most v treh korakih, srečno živijo skupaj do konca svojih dni… na srečo sem imela v torbi sliko svojega dragega – vprašajte me čez kakih 20 let, kako nama gre 😉 V templju se je po kitajski razlagi posvetil angleškemu prevodu. Res se je potrudil, a vse zanimivosti o Budi preteklosti, sedanjosti in prihodnosti niso pregnale moje slabosti – ni bil kriv mr. Li, pomešale so se posledice včerajšnjega sibirskega viharja in tone kadil, ki niso pustila prostora kisiku. Na srečo sem se uspela vrniti skozi vrata iz pekla (kjer so z veliko domišljije upodobljeni razni duhovi), tako da je zame še upanje 😉
Prva večerja je imela bahavi naslov Banket dobrodošlice. Sicer pa ni bila nič bolj posebna kot kosilo – razen brezplačnega piva. In ponovno sva Evroprejki ostali sami za mizo, palčkajoč in grickajoč 😛 Mimogrede, za našim omizjem nihče (razen naju) ni pozdravil niti ob prihodu niti ob odhodu.
Okrog 21-ih je bil zabavni večer. Najprej so imele natakarice in receptorke modno revijo, sledile so karaoke, plesna koreografija igra Glasbeni stol in za zaključek spet karaoke. Najin zaključek pa je bil – Kitajci obožujejo igre in petje, posebno slednje. Tu ne igra nobene vloge ritem ali posluh… največ pove dejstvo, da čeprav ne poznava pesmi in ne znava kitajsko, sva opazili, da fušajo do onemoglosti 😆
0 thoughts on “China – dan 10 – Skozi mesto duhov v večnost”