China – dan 16 – Začetki novega prijateljstva

Med jutranjim ritualom tuširanja in oblačenja je pri vratih potrkalo. Hitro sem oblekla najbližjo majico in skozi lino presenečena opazila Nathana (tisti vsiljivo prijazni fant od včeraj). Skozi vrata sem pomolila le glavo, ker v naglici nisem našla hlač 😳 “It’s time for you to have breakfast”… Ponudil nama je spremstvo za zajtrk in medtem ko je zvedavo kukal skozi režo sem mu komaj razložila, da se oblačiva. Končno sem obljubila, da potrkava pri njem, ko se zrihtava.Pospremil naju je do jedilnice, nato pa izginil. Kmalu se je vrnil s svojim šefom in skupaj smo zajtrkovali. Skupno kosilo sva morali odkloniti, saj naju je čakal cel dan ogledov zgodovine v okolici mesta. Ravno sva ujeli bus za glinene vojščake in angleščina punce, ki je prodajala vozovnice, je zadostovala za razjasnitev vrstnega reda:

1. “Huaqing pools” – cesarjevo kopališče
2. “Tomb of Qin Shi Huang” – grobnica cesarja, h kateri spadajo glineni vojščaki
3. “Terracota warriors” – glineni vojščai v vsej svoji veličini

Ker sva ujeli zadnja sedeža, nisva sedeli skupaj. N je imela nepričakovano animacijo, ko se je punčka nasproti nje odločila, da mora zajtrk pa če ven iz želodčka :/ No, odnesla jo je precej bolje kot punčkina mama 😛

Pri kopališču sva očitno izgledali dovolj zmedeni, da je prijetna mlada Kitajka ponudila, naj se pridruživa njej in njeni sestrični. Naslednji dan sem izvedela, da ji je ime Rong Ting (še vedno ne znam pravilno izgovoriti). Govori precej dobro angleško, sestrična pa menda nekaj razume, a spregovorila ni.

Seveda smo se slikali z vsemi levčki, zmajčki in mešančki. V enem izmed pavaljončkov sta sedeli mami s svojima hčerkicama. Ena me je v dobri angleščini vprašala, če bi se slikala z otrokoma? Presenečena sem mislila, da sem narobe razumela, a ko je vprašanje ponovila, sem skomignila in privolila. Punčki sta se nasmejani postavili vsaka na svojo stran, mama se je zahvalila, oni pa veseli pomahali : ) Moram priznati, da je bilo vse skupaj zelo prisrčno…sploh, ker je bila to prva direktna prošnja po dveh tednih zijanja in slikanja na skrivaj.

Skupaj smo šle tudi do grobnice Qin Shi Huang-a, ki je pravzaprav bolj park kot kaj drugega. RT se je zelo trudila prevajati. Prednost Kitajske družbe se je izkazala tudi v ceni taxija 5RMB – nama bi zagotovo zaračunali najmanj dvakrat toliko!

IN TUDI MIDVE SVA SE UJELI…

Ob koncu ogleda parka je vodička povedala, kako imamo srečo, da je ravno danes opoldne prišel gospod (zdaj star 80 let), ki je ob kopanju vodnjaka odkril glinene vojščake. Menda je pred leti francoski predsednik med obiskom izrazil željo po njegovem avtogramu. Ker ni znal pisati, so ga 3 mesece učili napisati “Najditelj glinenih vojščakov” in njegovo ime. Njegove podpise so nato poslali Francozom in še vrsti državnikom drugih držav. No, ta gospod naj bi bil še vedno tu. Sicer sva običajno “turistki s trezno glavo” in prvi skeptični do vsega, kar ti kot turistu želijo prodati, a to sva gospodu spoštljivo stisnili roko in celo kupili knjigo s posvetilom za 150RMB! Potem sva se smeli tudi slikati z njim. Še preden sva izstopili iz sobe, sva se spogledali… res, to bi lahko bil katerikoli starček… ah, knjiga je lepa in naslednjim generacijam bova pač prodajali zgodbo, ki so jo prodali nama 😛 Ali kdo kupi sliko z najditeljem OSMEGA ČUDA SVETA? Samo 50 EUR! 😉

Z RT in sestrično smo se razšli, ko sta hoteli na vožnjo z vlakcem po parku okrog grobnice. Raje sva si ogledali nastop, potem pa jo mahnili proti vojščakom.

V vodiču je pisalo, da so oddaljeni 1,5 km in tako sva se odpravili kar peš. Nekje na manj kot pol poti sva obupali in skočili na bus. Izkazalo se je, da je 1,5 km zračne razdalje med zidovi lokacij… po cesti pa je med vhodi skoraj 5 km!

Vojščaki sami so zanimivi – sploh v prvi jami in kasneje posamezni primerki v steklenih kockah pri drugi jami. Fantje so kar veliki – med 170 in 190 cm – in nekatere podrobnosti na kipcih so prav fantastične. Sami druga in tretja jama sta brez veze.

Drugi nateg dneva je bil “audio tour” (tista slušalkica, ki nadomešča vodiča) – polovica informacij je bila odveč, preveč podobnih in podrobnih. Poleg tega pa sva v zadnjih minutah tekli od izhoda nazaj k vhodu, da sva lahko dvignili kavcijo 200RMB. Situacija se je zapletla, ko je N po nesreči spremenila kombinacijo ključavnice na nahrbtniku, notri pa je ostalo zaklenjeno potrdilo o plačanem depozitu za avdio vodiča. Dokler sva se sprehodili skozi bolj ali manj dolgočasen muzej, je s sistematičnim pristopom odkrila tudi novo številko.

Pred enourno vožnjo nazaj v mesto sva hoteli kupiti vodo. Pol litra v trgovini stane 1RMB, na cesti zbarantaš s 3 na 2RBM. Ponudbe tu so se vrtele okrog 5RMB, zmagovalka pa je bila 15RMB!!! In krava ti to pove mirno v obraz AAAA!!!! Na koncu sva mukoma zbarantali na 3RMB.

V mestu sva presedlali na lokalni avtobus. Ker sva hoteli še na večerjo v najino point&eat restavracijo, sva sestopili nekaj postaj pred hotelom… ok, pač tri prezgodaj, ampak kako naj se človek znajde, če je vse v kricah kracah? Pri prehodu za pešce zaslišiva za sabo “Hello, hello!” – joj, spet nekdo nekaj prodaja! Ampak ne… saj to sta vendar Rong Ting in sestrična! V 10-milijonskem mestu poznava tri ljudi in dve srečava sredi ceste (še v Ljubljani ne srečaš vsak dan koga znanega)! Ker sta že jedli, midve pa umirali od lakote, sva ju povabili na pijačo ob najini večerji. Zmenili smo se, da se dobimo naslednji dan 9.30 pred Drum Tower-jem in gremo skupaj na ogled mesta.

Please follow and like us: