Zaenkrat še vedno drži načrt, da se ta vikend selim… pa pa sobica, pa pa vedno poln hladilnik in pa pa “samodejno” oprano in zlikano perilo…Prepričana sem (bila), da komaj čakam, da grem “na svoje”, imam svoj urnik in nobene sence za vratom. Tudi pakiranje me je veselilo, čeprav sem ga počasi malo naveličana. Bratec je že pomeril mojo sobo in verjetno ima nekje skrito maketo, kako jo bo preuredil še isti vikend, ko odnesem zadnjo škatlo.
Danes pa… kot bi bil znak višje sile…
Zjutraj sem se peljala sama. Naložila sem še nekaj malenkosti, ki jih rabim zvečer in se odpeljala, okupirana z mislimi na bližajoči ognjeni krst v službi. Nekje na četrtini poti, sem se spomnila, da sem pozabila plašč za jutri in eno malo torbico z denarjem. Obrat… in kmalu sem bila spet na pravi poti. V drugo ((spet z mislimi pri sestanku)) sem na pol poti ugotovila, da sem pustila doma tudi mobitel! Spet obrat ((na srečo sem bila ravno pri priročnem križišču, ki me je po kratkem ovinku hitro pripeljal na pot domov)) in hop hop po stopnicah… premečem sobo, a mobija nikjer… na srečo sem ga zjutraj že dala na glas in zvonjenje me je pripeljalo do mašince zakopane nekje pod kovtrom. Zdaj pa res… veselo na delo.
Tretjič na poti v službo nisem razmišljala o strašljivem sestanku, pač pa o selitvi, končnem odhodu od doma in kako bo, ko bom npr. za vikend prišla na kosilo… Ali bom samo še gost? Ali bo to še vedno moj dom? Kakšen bo občutek in kako bo vse to vplivalo na odnose v družini? Kaj me vleče v moj stari domov in kaj v novo gnezdece ?
1 thought on “Kaj me vleče domov?”
buba švabe · 5. december, 2007 at 12:26
Čestitke za korak naprej. 🙂 Najprej je mal čudno, pol se pa vse lepo fajn poštima. 🙂