Zakaj sem se že preselila v center?

Prva tri leta sem živela ob Šmartinki. Relativno blizu centra, ampak takrat zame to ni imelo popolnoma nobenega pomena. Bežno se spomnim hiše, prostorov, a to je tudi vse.Naslednjih 22 let je bil moj dom na obrobju Ljubljane. Okolica zelo zelena, prostora za otroške igre, kolesarjenje in rolanje kolikor hočeš! Slabe strani sem registrirala šele, ko sem začela hoditi v gimnazijo… Z našega konca je pred osmo uro zjutraj praktično nemogoče priti do mesta. Prometni zamaški tam so že skoraj legendarni, kar pa očitno nikogar ne odvrne od gradnje novih in novih blokov!

Tudi kakršnikoli “sestanki” v mestu so bili komplicirani – ali sem se sprijaznila z avtobusom ali pa s kaosom parkiranja v naši mali Ljubljani. Kadarkoli smo šli v mesto žurat, je bil problem transporta malo drugačen – avtobusi ob trenutno “aktualnih” urah žuranja pač ne vozijo, če greš z avtom pa voznik ne sme ((oz. ne bi smel) konzumirati alkohola.

Zadnja leta faxa, ko se vedno glasneje postajalo vprašanje selitve na “svoje”, sem zaključila, da hočem živeti v centru! Vsaj nekaj let… Lahko greš v soboto zjutraj na tržnico ali samo na kavico ob Ljubljanico… Preprosto je “skočiti” na kavico in čvek s kolegico, pri tem pa ne porabiš še enkrat toliko časa za transport… Zvečer greš lepo peš ven in ne razmišljaš o parkirišču, avtobusih, taxijih… V vsakem pogledu… zelo praktično 😉

In sem se preselila… ja, skoraj v center… v bližino železniške postaje… lušno stanovanjce, za mesto idealen razgled… takrat me niti ni motila gradnja sosednjega bloka, niti težki koraki zgornjih sosedov… no, slednje je zelo kmalu postalo nadležno, čeprav zadnje čase že uspevam preslišati topotanje ((mater, da ne vem, ali hodijo v coklih ali pa tehtajo 200 kg)). Dva tedna nazaj, po treh mesecih v “centru”, se mi je končno uspelo spraviti na tržnico v soboto zjutraj… pa še to bi najbrž rajši preskočila, ker se je ravno ta dan odločilo snežiti… a  šta se mora, mora se 😛 V teh mesecih sem dvakrat celo izkoristila prednosti lokacije ponoči in enkrat ali dvakrat šla popoldne v mesto na sprehod/shopping. Tudi transport v službo je neproblematičen. Čeprav je pisarna bližje moji prejšnji lokaciji, sem tam vsaj pol hitreje, ker se vozim proti prometu. Kljub vsemu pa s težavo lovim določene delovne čase raznih poslovalnic in gledališč, ki okenca zapirajo tako zgodaj, da po službi ne uspem prišprintat do njih.

Ko tako pomislim koliko časa sem že tukaj in kako slabo izkoriščam okoliščine, zaradi katerih sem se pravzaprav preselila ravno sem, se hočem nočem vprašam, ali je imelo res smisel… No, vse tudi ne more biti po naših željah. Konec koncev je le prednost, da kavica v centru ni več dnevni izlet, zjutraj ne rabim pol ure samo za izhod iz ulice in imam dejansko lepši razgled kot sem ga imela v hiši ((za novo leto bi se menda moral vdeti tudi ognjemet z gradu)). Gradnja pri sosedih se bo nekega dne menda tudi zaključila… potem bodo sicer zagotovo začeli s tistim novim potniškim centrom ((saj je vedno nekaj))… in tudi zvočnih efektov sosedov se bomo nekako navadili… kljub pomanjkanju časa z sprehode v mesto, pa mi le kanček zadovoljstva prinaša dejstvo, da imam vsaj možnost, ko se pojavi priložnost.

Please follow and like us: