Čevlji, poroka in jaz

Priskakljam prejšnji teden v pisarno vsa vesela, da sem končno našla balerinke z mehko peto, ki me morda celo ne bodo do krvi ožulile ((pustimo podrobnosti, da mi zdaj malo lezejo dol, ampak to bomo že uredili)) ! Hitro pa me na realna tla postavi pripomba sodelavke »Ampak ti maš pa mal fetiš na čevlje, a ne?« Hm… niti ne… ali pač?

Stvar je pač taka, da sem nekje do sredine faksa nosila samo takšne in drugačne superge. Teh je še vedno polna omara in kljub temu se ne morem upreti, če v trgovini vidim fletne, udobne in po možnosti relativno poceni Pumice! Kakšni salonarčki, ali bognedaj pete ((zaradi moje višine, pač)), so na moje noge zašli bolj pomotoma in izjemno redko. Po mojem je bil največji razlog za to udobje… Superge te praviloma ne ožulijo, ali pa se zelo hitro priležejo stopalom. Po drugi strani pa me vsaki lepši čevlji, tudi balerinke in celo japonke uspejo pripraviti do obupa in porabe na tone obližev!

Odkar delam sem res nenehno na preži za dobrimi, udobnimi in lepimi čevlji. Razlog je preprost… tudi tisti, ki se mi v trgovini zdijo zmagovalna izbira, doma postanejo trdi in prva naloga je, da jih pošteno uhodim… tako traja več tednov, preden jih dejansko lahko obujem v službo! Vsakih nekaj let pa se zgodi čudež… čevlji, za katere mi ni potrebno prelivati krvi! Lani se mi je to zgodilo celo dvakrat in prvič v življenju sem mesec po nakupu prvega para kupila še enega identičnega… and I would do it again!

Poleti se je začelo mrzlično iskanje poročnih čevljev. Moje izkušnje niso bile preveč vzpodbudne in povrhu vsega lani praktično ni bilo mogoče najti belih čevljev z belo peto! Eden od »jackpot« parov z prejšnjega odstavka so bili simpatični beli, z blagim vzorčkom in odprtim prstkom, a žal tudi rjavo peto. Po nekaj pridigah sodelavk sem opustila misel, da bi uporabila kar njih… a vseeno sem se še drugič odločila, da kupim »rezervni par«.

Tisto poletje sem pomerila več čevljev, kot prej v življenju! In z vsakimi je bilo nekaj narobe. Najbolj pa so se mi uprli tisti »klasični« poročni iz satena. Saj ne rečem, da niso udobni – relativno – a so bili slabo narejeni, nestabilni in vsi špičasti. Še najboljši par je imel neko bunko pod peto in ne vem, če ne bi bila rajši kar bosa! Lov na poročne čevlje se je končal v Zagrebu, ko sva s teto zavili v salon Polini. Čevlji so bili naravnost perfektni… a z rahlo samomorilsko peto. Marsikatera bi posmehljivo rekla, da 7 cm pete niti ne kvalificira kot »visoka« peta, a pri moji višini in praksi je lahko kar hitro problem. Čevlje smo seveda kupili in sledile so tudi pričakovane pripombe mame in babic na višino pete. Ampak hej, saj jih bom nosila jaz, zato BACK OFF!

To poletje sem zaradi ((ali z izgovorom)) poroke kupila 5 parov čevljev… bele z leseno peto ((»rezervni par«)), bele Polini, bele balerinke ((kupljene zelo zasilno)), srebrne sandale in še en par rdečih Polini ((rdeči in srebrni naj bi bili za k obleki, v katero naj bi se oblekla po polnoči, pa niti ni prišla na vrsto)). In katere sem na poroki dejansko obula? Za obred in do prvega plesa so bili seveda »uradni« čisto beli. Po plesu pa sem si le drznila obuti »rezervni par« z leseno peto. Ne samo, da nihče ni opazil, pete se sploh ni videlo in moje noge so mi bile do konca večera neskončno hvaležne, da sem jim za dva centimetra zmanjšala peto!

Kje torej iskanje primernih čevljev postane fetiš? Po mojem je čisto racionalno, da takoj kupiš čevlje, ki ti pašejo. Ok, ni treba da sta to vsak dan dva para, ampak kolikokrat mi je že bilo žal, da se za nakup nisem odločila, ker sem se prepričala, da jih ne rabim, potem pa tri mesece kasneje brezupno iskala ravno tak par!?! Ampak vse mora imeti svoje meje… tako količina kot tudi cena posameznega para.

Please follow and like us: