Seveda otrok… s praznovanjem, darili, družinskim izletom, torto… kakor je pač navada v družini. Ampak tokrat sem imela v mislih nekaj drugega… ne KAKO, ampak KDO praznuje… poleg očitnega slavljenca 😉
Ko sem bila majhna (in ne več tako zelo majhna… pravzaprav to počne še vedno), je ati v.e.d.n.o. začel svojo čestitko z besedami »Spomnim se, kako smo te pred XY leti spravili na svet!«. Nakar je po navadi nadaljeval s kakšno podrobnostjo, kako težak je bil porod zanj :p Aah moški… no, moj mož se ob rojstnem dnevu srednjega sina spomni, kako »še ni videl živega človeka tako trpeti«… in kako hudo je bilo ob tem NJEMU hihihi
Šalo na stran, sigurno je moškim težko gledati svojo drago v mukah poroda, pomagati pa v bistvu ne morejo nič. Ko potegnemo črto, sta oba starša prispevala vsaj svoj biološko omogočeni del k ustvarjanju novega življenja. In prav je, da na ta poseben dan praznujeta tudi onadva! Šele zadnja leta razumen, kako moji starši doživljajo MOJ rojstni dan. Zakaj je ta dan za NJIJU na drgačen način toliko pomemben, kot zame.
Resno… dokler nimaš svojih otrok, si težko predstavljaš, kakšen občutek je gledati del sebe, kako raste… vsako leto piha eno svečko več in se »kot otrok« veseli svoje rojstnega dneva. Zame je bil ta dan eden večjih dosežkov v mojem življenju! Čustveno in psihično. Pa bo kdo rekel, saj to je vse naravno, ženske rojevajo že tisočletja. Ja, ampak JAZ sem takrat rodila prvič… rodila ŽIVO BITJE… that’s just about as good as it gets!
Zato danes praznujem! Praznujem s sinom in sem ponosna na vse… nase, ker sem se kljub nenormalnemu strahu odločila… na moža, ki se mi je na tej poti (naivno :p ) pridružil… na naju oba, ker sva preživela prve dni, tedne, mesece, leta – na to te v prvo pač nič ne more zares pripraviti… na Levčka, ki je preživel z nama in upam, nama nekoč oprosti vse začetniške napake (če ne prej, ko bo imel svoje otroke 😉 ).
Danes praznujemo vsi!
0 thoughts on “Otroški rojstni dan… kdo zares praznuje?”