Gremo ven jest... z otrokom!

Dobrih 7 let sem mama. Ni veliko stvari, ki bi se jih ustrašila. Razmazan kakec? Ni panike. Razmazan kakec na tleh? Prinesi mokre robčke in razkužilo. Bruhanje sredi noči? Večkrat? Sva že usklajena, kdo čisti posteljo in kdo otroka. Vreščeč otrok sredi trgovine? Tik tak, gremo nabavit najnujnejše in domov. Prebita arkada? Popakiraj še druga dva, pomoč prijaznega mimoidočega, klic očiju in babici, šivanje in junaška fotografija s svežimi šivi… nesreče se bodo dogajale in treba je ohranit hladno glavo.

Ampak je nekaj stvari, ki mi že ob sami misli spustijo temo na oči. Večinoma so povezane z obedovanjem v družbi… pa naj bo to pri sorodnikih, ko ne moreš ravno pobegniti (in otroci podivjajo v iskanju pozornosti)… ali v restavraciji, ko je nekako treba poskrbeti za minimalno količino hrane v želodcu. Da ne bo pomote… v osnovi naš obisk ne pomeni kaosa. Otroci so relativno dobri jedci in če le nekako uspemo v doglednem času dobiti našim alergikom primeren grižljaj, praviloma ne bo (večjih) težav.

Ampak dejstvo je, da gostilne niso prilagojene otrokom. In popolnoma razumem starše, ki jih najraje peljejo v McDonalds… hitro, “okusno”, zabavno, igrišče, igračka. V običajni gostilni, sploh če predvidevamo svežo pripravo hrane, je treba počakati… 15-30 minut recimo, da je že čista zmaga! In po prvih 3 minutah, ko so na eks stankali vsak svoj sok (ali polovico zmešano z vodo, ker tečne mame ne “privoščimo” vsakemu 2 deci cukra pred obrokom), hja, takrat se začne sedenje… neskončno sedenje in spraševanje “Kdaj bo?”, “A je že?”, “Laaaaaačen sem!!!!”, pa čeprav je pol ure nazaj pojedel še zadnji skrit prigrizek. Samo tolikokrat lahko otroka nahecaš, da gre vprašat kar natakarja 😉

Tale slikica mi je dala misliti. Je resnična… pa še kako! Vseeno ni tako črno-belo. In za gostilne velja enako, kot za trgovine… kako naj se malčki, otroci, mladina naučijo obnašati v restavracijah, če jih tja ne peljemo samo zato, ker se bojimo, kaj bo?

“Vzemi knjigico ali pobarvanko.” Lahko jih vzamem cel kovček! A to je zanimivo doma, ne zunaj, ne na dogodivščini.

“Pogovarjaj se z njimi.” Ste že poskusili to s tremi majhnimi otroci razpona 5 let? To ni pogovor, to je tekma, kdo bo povedal prej in več… in postane glasno, zelo glasno. Vključuje tudi stegovanje čez, pod, okrog mize. Vključuje navdušeno razlaganje in mahanje, ki resno ogroža steklene objekte na mizi (ki so seveda prvi servirani in že zdavnaj prazni).

“Daj jim kakšno nalogo.” Recimo? Pomagaj olupit krompir? Poskusi brez škode potegnit dol sosedov prt? Statistično analiziraj natakarjeve obhode in kje je najboljši položaj za tvoj nahrbtnik, da se bo kdo spotaknil?

Najljubši so mi avtomati z žogicami za 1 euro. Mislim… resno? Ok, zaslužil boš 95 centov na žogico. Ampak ne pričakuj, da ta žogica ne bo letela po prostoru. In cviljenje otroka, ki žogice ne dobi… za to se ne bom opravičevala. Če postaviš izziv, bodi pripravljen sprejeti njegove posledice.

In končno… zmagovalec… rešitelj… “Daj jim svoj telefon.” Seveda… mojega, moževega in tablico, da bo vsak gledal svojo najljubšo risanko, nadaljevanko ali igral igrico. Ne bom rekla, da se po 45 minutnem čakanju na hrano nismo zatekli tudi k tej opciji (brez tablice, ker je nimamo… posledično spet manjši kreg, kdo bolje in kdo slabše vidi na ekran). Se mi pa ne zdi neka huda življenjska izkušnja ali navajanje na določene situacije.

In kaj naredimo? Kamikaze stil… spustimo se v noro avanturo! Če so v bližini igrala, jih med čakanjem peljemo tja. Če jih ni… improviziramo. Najljubša igračka pomaga prebroditi 5 minut. Ampak moj namen ni, da otrokom obed zunaj predstavim kot neskončno animacijo in inovativno pestro dogajanje. Še manj kot priložnost, ki garantira dostop do multimedijskih pripomočkov. Bo glasno? Morda. Bo naporno? Vsekakor. Se bom sekirala zaradi pogledov z drugih miz? Ha ha ha ha ha… nadaljevanje, ko mine napad smeha…