Jutro je… vsaj budilka tako pravi, jaz se ne strinjam. Odmajem se v kopalnico, vsaj malo zbrihtam in na pol zrihtam. Grem v otroško sobo. Zdaj že vem, da ju moram pustiti, da se po začetnem zbujanju sama v poltemi predramita. Vseeno opazim kri na rjuhi. Spet se je praskal. Kako naj mu pomagam? Kako naj omilim srbečico? Kaj še sploh lahko naredim?!?
To je bilo nekaj let nazaj naše običajno jutro. Po zbujanju je sledila flaša mleka (seveda ne kravjega, ker je le-to dermatitis poslabšalo), potem preoblačenje. Ob omarici prepolni krem ga slečem in naslednjih 15 minut mažem z eno, drugo, tretjo… na vsakem delu telesa za silo pomaga druga. Tudi v vrtcu ima zasilno… prijazne vzgojiteljice ga skrbno namažejo, ko opazijo močno praskanje. Upam, da bo prišel domov s čim manj novimi ranami. Najlažje je reči “ne praskaj se”… takarat še nisem razumela.
S časom ugotovimo, da kortikosteroidi ne pomagajo, da se ekcem vrača znova in znova in potreben bo drugačen pristop. Preko mamic v podobni situaciji sem prišla do izkušnje fantka Isaiah-a. Poskusila sem kreme, ki jih je njegova mati scoprala v boju proti sindromu rdeče kože. To je bil moj prvi resnejši stik s pozitivnimi učinki eteričnih olj (tukaj bi lahko rekla “And the rest is history!”).
Začeli smo uporabljati cink, karite in limonsko travo v kombinaciji z mokro-suhim povijanjem. Rjuhe so bile zjutraj bistveno manj krvave!
Nekaj let kasneje sem se tudi sama znašla v hudem izbruhu alergij in dermatitisa. Uporabila sem podobne prijeme in vsaj za silo lajšala posledice izbruhov. Mokri del povijanja zelo pomaga proti srbenju. Jaz sem imela kar pri postelji hidrolat in po potrebi ponoči dodatno vlažila. Zelo dobro se obnesejo Tubifast povoji in enostavni so za uporabo.
Na tem mestu je nujno poudariti… mazila in podobno so le obliž na rano. Razlog za dermatitis prihaja iz telesa. Lahko se kaže v obliki alergij ali manj očitnega izvora, tudi stresa. Najpogosteje pa je posledica neravnovesja, predvsem v črevesju.
Pri iskanju alergij smo se sprva zanašali ma uradno medicino. Ko je ta pokazala negativne rezultate, otrok pa je več kot očitno reagiral na dolocena živila, smo se poslužili alternative. Nisem človek, ki slepo verjamem lepemu ovoju… želim dokaze! In dobila sem jih! Na bioresonanci ugotovljene alergene sem preizkusila v praksi in glej ga zlomka, stanje se je v kratkem času bistveno izboljšalo. Na podlagi poskusov, uspehov in polomov, smo prišli do ustrezne diete. Polagam vam na srce… mamice svoje otroke spremljate ves dan, vsak dan… poznate jih, veste kaj so jedli in kje so bili. Mamice ste vse od negovalke, čistilke, kuharice pa do psihologa in ja, tudi zdravnika… izkoristite informacije, do katerih imate dostop samo ve in pomagajte otroku. Ne pustite se prepričato nekomu, ki otroka pregleda v 10 minutah in postavi dokončno diagnozo. Trmasto vztrajajte na tem, da skupaj najdete pot do izboljšanja!
Aha, še to… “Ne prskaj se!”… sliši se zelo preprosto… igra volje in moči. Ni tako preprosto. Ko te nekaj TAKO srbi, se “moraš” popraskati. Včasih je to zavestno, včasih podzavestno, včasih v budnem stanju in včasih v spanju. Srbenje je tako hudo in praskanje tako paše, da še odrasel pri vsem vedenju in racionalnem razmišljanji težko neha. Lažje je prenašati bolečino, ki sledi praskanju, kot srbenje samo.
0 thoughts on “Prepraskane noči”