Ok, sovražijo je mogoče huda beseda. Vsekakor pa so prepričani, da počnejo nekatere stvari namenoma samo zato, da jih jezijo.
Vzemimo na primer dejstvo, da moj otrok zadnje čase po kosilu težje zaspi. In se zgodijo dnevi, ko sem ob prevzemu obveščena, da Miška ni spala. Verjetno je že takrat videti kanček utrujena, definitivno pa bo v roku ure ali dveh sitna za znoret! Ampak joj, jaz imam še dva druga otroka, ki dobita obisk prijatelja, morata naredit nalogo, imata dejavnost ali pa se preprosto morata zunaj znoret. Ob sitni in preutrujeni malčici je večina tega mission impossible, pa še večerjo je treba pripraviti. In prav VEM, da se vzgojiteljica zanalašč ni potrudila dodatne pol ure prepričevat mojega srčka/sončka/princeske, naj vendar malo zatisne očke. Bi pač preskočila kosilo, a ne? Sigurno je to zato, ker je včeraj babica pozabila odnesti vrečko s polito majčko… ja to bo to… maščuje se mi!
Resno?
Ali pa moja najljubša – umazane oblekice! »Jooooj, kako si umazan(a)?!? Pa nova kiklica je! Kaj si pa počela?!?« Hm… igrala se je najbrž, uživala v naravi, kolikor je še je. »Pa k babici/zdravniku morava!«
Moj nasvet… kadar po vrtcu načrtujete kakšen obisk pedantnega sorodnika, zdravnika ipd… prinesite rezervne obleke! Ker se BO zgodilo, da bo tudi rezerva ravno tisti dan porabljena 😉 Če bo otrok šel enkrat na krožek v malček blatnih hlačah, pa tudi nikogar ne bo pobralo!
Če se iz mojih ust kdaj sliši »Ja kakšen pa si?!«, je to vedno z malo ali veliko prizvoka smeha. Pravzaprav mi to uide v smislu presenečenja, kako ZELO so se otroci sposobni umazati tudi med na videz »čisto« aktivnostjo. Vzamem v zakup, da se kdaj večkrat preoblečejo in da so se umazali zato, ker so počeli nekaj zabavnega. Resno upam, da ne zato, ker bi vzgojiteljica otroka nalašč povaljala v travo in blato samo zato, ker sem na zadnjem roditeljskem vprašala, če podnevi gredo kaj na zrak 😉
Se vam je že zgodilo, da so na prvem roditeljskem rekli kaj v stilu »mi smo veliko zunaj in smo pogosto umazani«? Po navadi je taka napoved izrečena zelo odločno, ali pa s prizvokom opravičila. Moj odgovor je bil še vedno »super, dokler vas ne moti, da vsak dan ne očistim čeljev« 😀 Pa je srečen otrok in vzgojitelji… starši pa pač odvisno od tega, koliko umazanije so sposobni prebaviti.
Get over ti!
Kaj pa buške in praske? Ha, to je šele zabavno! Dejansko se ustrašim, ko me kličejo iz vrtca, ker pričakujem neko hudo novico. In potem me »pomirijo« z obvestilom, da je prijateljček ugriznil v roko ali da je otrok med igro pridelal manjšo buško. Seveda se zahvalim za pozorno obvestilo. Ampak kar se mene tiče, je to čisto ok sporočiti ob prevzemu. Vsem staršem pa se očitno ne zdi tako, sicer tovrstni klici ne bi bili rutina.
V tem kontekstu je seveda tudi različno dojemanje obsega poškodbe. Zadnjič se je zgodilo, da sta me fanta počakala zunaj, dokler sem šla po najmlajšo. Ne vem, če je bilo kaj več kot 5 minut, ampak za nesrečo je dovolj trenutek. Ko sem se vrnila, me je poznani očka opozoril, naj se ne ustrašim, da je sine pridelal zelo grdo poškodbo. Ja, res sem se ustrašila! Kolikor vem, je ta očka zdravnik in če zdravnik, ki je načeloma že precej vsega videl plus ima svoje otroke reče, da je poškodba res grda… presneto, toliko da nisem takoj klicala moža, naj prihiti, ker gremo na šivanje! Iskreno, ni lepo izgledalo in več dni bo trajalo da se rana zaceli… ampak tako strašno, da bi meso stran viselo, pa tudi ne. Vse smo v 15 minutah porihtali z vodo in sivko in razen večernega umivanja, ko je rana malce zapekla, fant skoraj ni opazil. Naslednji dan je bila že lepa krasta. No, čeprav tako poškodbo pa bi tudi jaz na mestu vzgojiteljice verjetno res javila vnaprej po telefonu.
In kaj, če bi se to zgodilo 20 minut prej, ko je bil še v varstvu? Bi bila kriva učiteljica, ker mu ni nadela kolenčnikov in čelade? Ali naj pričakujem, da bo v vsem vrvežu pri vsakomur in s svetlobno hitrostjo posredovala, preden do udarca sploh pride? Bom razmišljala, če mene ne mara in zato pusti, da otrok pada?
Seveda so stvari, ki jih od vzgojiteljev in učiteljev (brezpogojno) pričakujemo. Ampak tudi oni so samo ljudje in predvsem se moramo zavedati, da so tam, zaradi naših otrok, ne zaradi nas. Zato ne jemljimo vsega osebno in tako bomo tudi dejanske probleme najbrž rešili hitreje in učinkoviteje.
0 thoughts on “Prisežem, da nekateri starši resno mislijo, da jih vzgojiteljice sovražijo!”