Vagabundi … naslov precej debelih knjig je jeseni pritegnil mojo pozornost.

Iskala sem nekaj, kar bi lahko brala Levček in jaz med jesenskimi počitnicami, ki jim morda še nekaj mesecev ne bo konca. Rabila sem zalogo, saj mali dobesedno požira knjige in tudi nova zaloga romanov Karla Maya (ki sem si jo želela že kaki dve desetletji in zdaj končno presodila, da je dovolj razlogov za nakup) sama po sebi ne bi prav dolgo zdržala. In kaj bolje, kot debele knjige, da »trajajo« vsaj dva ali tri dni ?

Iz cele vrste knjig sem zagrabila modro (Volčja zgodba) in prebrala povzetek na zadnji platnici… nordijski narodi, divje živali, malo mistike… tole ne more bit prav slabo! Lani sem se obrnila malo bolj v smeri paranormalnih tem vampirjev, volkodlakov ipd. in morda je bilo ravno to tisto, kar me je pritegnilo.

Kako zdaj opisati Vagabunde, da ne izdam najbolj zanimivih delov?

Najprej sem se bala, da bo »samo« najstniška zgodba. No, so že mladostniki glavne osebe, ampak zgodba se zapleta in zapleta. Srečanje na samem začetku je rdeča nit cele serije. Oblikuje se skupina prijateljev, ki se med seboj dopolnjujejo in s pomočjo detektiva raziskujejo nenavadne dogodke v svoji okolici ne vedoč, da so nekateri od njih zelo tesno povezani z njimi. Prepleta se čarovnija z miti o volkodlakih in vzporednih svetovih.

Spoiler alert! Na koncu Volčje zgodbe ni konec. Nadaljuje se v Čarovniški rod, ki je morda do zdaj moja najljubša. Dogajanje se prestavi v preteklost, kjer prijatelji rešujejo primer zlobne kraljice. Čeprav sem tukaj konec predvidela, je dogajanje skozi zgodbo ves čas napeto in spet ne pozabite, da je marsikateri dogodek in oseba povezana z dogajanjem v prihodnjih delih. Je hkrati nadaljevanje Volčje zgodbe, a se da z malo domišljije brati tudi sama zase in čeprav se ta pustolovščina zaključi, se poslanstvo mladih junakov nadaljuje v naslednje dele.

Tretji del nosi naslov Časovna past. Moram priznati, da sem se tukaj marsikdaj »izgubila«. Ne bom rekla, da mi je bilo ob branju dolgčas, ker ob vseh preobratih to ne more biti. Res pa sem ob vseh časovnih preskokih malo v dvomih, kako se večina zgodbe povezuje naprej. Ni mi všeč, kaj se zgodi s skupino prijateljev, a predvidevam, da ima tudi ta odločitev pisatelja svoj razlog.

Zgodba steče naprej v četrti del: Horianove jame. Spet je to del, ki je hkrati nadaljevanje, a ker se dogaja v »drugem« svetu, bi spet z malo domišljije lahko brali posebej. Ta del od bralca le zahteva malo odprto glavo, saj je tako zgodba mnogo bolj zanimiva. In tukaj priznam, me je drugi del presenetil. Ima smisel glede na začetek zgodbe, a ga nisem pričakovala. In tako se mi je serija po malo manj navdušenja nad tretjim delom spet prikupila ?

Vse skupaj ima samo eno res slabo stran. Serijo sem začela brati, predno so izšli vsi deli in zdaj moram čakati ☹ Čakanje nadaljevanja zanimive zgodbe pa mi ni šlo nikoli prav dobro od rok. Tisti, ki ste že večkrat zvečer krenili »prebrat samo eno poglavje« in ob treh zjutraj omagali s knjigo še vedno v roki… tisti me razumete ?

Dobra novica pa je, da je tretji in zadnji del Horianovih jam že okrog ovinka in naslednji del serije menda tudi že napisan (po tem pa bi morala niti še dva). In igra čakanja se nadaljuje…

 

 

pssst… Ste vedeli, da je avtor Vagabundov Slovenec? Lahko ogledate njegovo spletno stran in FB profil za novosti.

Please follow and like us:

0 thoughts on “Vagabundi”

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Related Posts

Aktivnosti

Moj otrok ne bo delal bralne značke

“Samo še zadnja pesmica! Kaj boš izbral?” Ta del mu je bil vedno najmanj všeč… izbrati tisto pravo. Sošolcu je knjižnjičar že zavrnil naučeno, ker ni bila prava izbira avtorja menda. “Dajva enega sloveskega!” Za Read more…