Začelo se je na prvi porodniški… v bistvu že pred njo. Večino nosečnosti sem poslušala, kako bo super fino fajn, ko bom na porodniški. Neskončni sprehodi, pijačke, igranje, klepeti, crkljanje… skratka: uživancija in obilo prostega časa. Kako je dejansko potekal moj »običajni uživaški dan« je poglavje zase. Tokrat fokus na izhodih, kavicah, obrokih zunaj.

Naš Levček ni kaj prida spal. Še manj rad se je vozil v vozičku. Sedenje v naročju mirujočega človeka ni prišlo v poštev. Najboljši nasvet, ki sem ga dobila, je bil v stilu »ne ga dvigovati/zibati, razvadila ga boš, navaditi se mora«. Ja pa ja! Danes vem, znam usmerit tudi na kako knjigo o dojenčkovih možgančkih… takrat pa sem čutila, da to ne more biti prav. Ko sem prišla čez pričakovanja moderne literature in družbe, nasvete naj se otrok prilagodi meni namesto jaz njemu… takrat sem spila kakšno kavo. Mislim, da bi bile tekom celotne porodniške lahko preštete na prste obeh rok. Izgledale pa so nekako takole:

  1. Prvih 9 mesecev: Natančen tajming po zadovoljivem obroku, ravno prav od zadnjega počitka. Hitra hoja z vozičkom 20-35 minut. Običajno je bil cilj center mesta, po potrebi dodaten krog. Čim je otrok zaspal, napad na prvo sončno mizo. Propeliranje natakarju in naročilo. Natakar prinese kavo, takoj prosim za račun, da ga ne lovim z vreščečim otrokom. Aaaaah, 15 minut užitka, klepet, skratka raj na zemlji. 25-30 minut po odhodu v svet sanj se otrok zbudi in to pomeni poskok, gibanje vozička. V pomoč je razumevajoča družba, ki klepet nadaljuje med sprehodom. Ob idealnih pogojih sem otroka šele slab kilometer pred domom vzela v naročje. Ah ja, tu je velikokrat neskončno olajšala situacijo nosilka. Predno sem lahko šla doma na wc, obvezen podoj.
  2. 9 mesecev +: Upam zasesti mizo z budnim otrokom. Še bolj idealno, če prvo rundo odspi. Pogoj je prigrizek. Ko je pojedel, mora biti teren primeren za plazenje in po možnosti dodatna kooperativna odrasla oseba, ki ga bo spremljala.

Ne se ustrašit, menda nekateri otroci dejansko ure in ure spijo v vozičku. Slišala sem zgodbe (ki so se meni zdele kot znanstvena fantastika), da je mamica z dvojčkoma uspela s prijateljico v miru pojesti kosilo. In to večkrat! Torej bistvo, prilagodite se dojenčku. Potreba po družbi in klepetu ni sramota, je pravzaprav precej običajna potreba. Na vso silo igrati skulirano mamo, ki je dojenček ne omejuje, pa nasprotno ni nobena potreba, le moderno pričakovanje. Če ne gre, pač ne gre in če ne gre, boste pač kavico pili doma. Jaz sem rešila zadevo s prijateljico in mamico enako starega fantiča. Leta in dva otroka kasneje sem se tudi jaz prelevila v »ne pustim se motiti« mamo. Ampak hej, ta otrok je spal na zizi anywhere anytime 😉

Morda na tem mestu povem še tole… osebno me nikoli niso motili otroci v gostinskih obratih. Dejansko nisem nikoli mislila, da bo otrok pri miru sedel. Bolj so me motili odrasli, ki so to pričakovali in vsiljevali. Dajmo na stran uničevanje in razbijanje (ki je po navadi posledica tečnarjenja z »bodi že pri miru«). Živahen otrok, ki komunicira z odzivnimi osebami za sosednjimi mizami ali se sprehodi med mizami ni še nikomur škodoval. Kdo ima težave s prijaznimi in komunikativnimi osebami človeškega rodu, lahko po mojem skromnem mnenju ostane med svojimi štirimi stenami.

Leta so minevala in v vseh mogočih starostnih kombinacijah smo se znašli v kafičih, gostilnah, restavracijah. Priznam, sprva sem podlega strahu »Kaj če nas kdo grdo pogleda?!?«. Kmalu sem ugotovila, da me to dela nervozno, posledično tudi otroka, ki ga je potem še težje umiriti. Ne dovolim razgrajanja, divjanja, razbijanja po gostilni. Vse ostalo pa je nekako odvisno od poteka dogodkov, situacije in lokacije.

 

Moj predlog bi bil npr. naj osebje opozori, kadar bo potrebno čakati več kot pol ure. Ni problem iti en krog po svežem zraku.

Se želiš sprehoditi? Seveda… samo nikomur ne zlezi v krožnik in ne spotakni natakarja.

Bi še malo bral meni? Grem iskat! Starejši vadi branje, tamala fascinirano posluša, srednji se igra učenjaka… veliko bolje kot knjigice!

Bi še sok? Erm… to pa ne! V pol ure bi bili naliti s sladkorjem in hrano lahko po vseh ceremonijah samo še domov odnesem.

“Mami kdaaaaj bo?!?” Ne vem srček… bi pa utegnil vedeti natakar 😉 Dokler zberejo pogum in uspejo vprašat, smo pridelali 10 minut.

Ne bi jedel tistega sumljivo vijoličnega? Hja, sredi gostilne se sigurno ne bom kregala, samo zato, da bo gospa pri sosednji mizi odobravajoče pokimala.

“A lahko tole?” (sladkorček) Zakaj že to rutinsko stoji na mizah v veleprodajnih količinah?!?

In na koncu? Prinesi račun… in to relativno hitro prosim! Resno, včasih imam občutek, da moram prav prosit, če lahko plačam. Po 10 ali 15 minutah pa mi je že vseeno, kaj otroci zganjajo, ker sem tudi sama že malo na trnih.

 

Sem tudi slišala/brala komentarje v smislu “otroci ne sodijo v gostilno”. Kar tako z vrha glave, nekaj velikih »ZAKAJ ŽE?«:

  • Družina je na izletu. Treba je jesti. Seveda je avto poln prigrizkov, a želimo tudi nekaj toplega. Morda se želimo pogreti.
  • Družinska proslava. Zakaj bi jo organizirala zunaj? Morda nimam prostora ali časa (ja, pri treh otrocih je to dejansko lahko problem, razen če jih posadim pred TV za naslednjih 72 ur) organizirati doma. Zakaj bi se je udeležila kot povabljena? Ali je potrebno odgovoriti? Po možnosti ima neumesten komentar oseba brez otrok, ki »si nikoli ne bo dovolila, da bi svoje življenje podrejala (lastnim) otrokom« in ki »bo svoje najlepše vzgojila«. Je kdo rekel »Zarečenega kruha se največ poje.«? Bom pa jaz!

Pod črto, ko kdo od bližnjih omeni proslavo v gostilni, povem kdaj so otroci zaspani (posledično sitni), kdaj je sploh izvedljivo priti in priporočim vsaj 4 kvadratne metre nezasedenega prostora (še bolje igrišče). Najprej je njegova odločitev.

Torej so situacije, ko je jesti zunaj nekakšna nuja in takrat se na avanturo odpraviš tudi z otrokom, dvema, tremi. In verjeli ali ne, z malo iznajdljivosti in razumevanja stranke, se vse da izpeljati z minimalnimi žrtvami.

 

 

Prvi del: Gremo ven jest… z otrokom!  

Please follow and like us:

0 thoughts on “Naši otroci in gostilne… we do it our way!”

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Related Posts

Midnight thinking

Vrtec, šola in obdarovanje ob koncu leta – velik JA!

Mislim, da ni mame, ki se ne bi ob koncu šolskega leta srečala z vprašanjem obdarovanja vzgojiteljic, vzgojiteljev, učiteljic in učiteljev. Ker je spet konec leta, je tudi pri nas čas koordinacije in dogovarjanja. Pa Read more…

Alergije

Moj otrok ima ekcem / alergijo / atopijski dermatitis. Kaj pa zdaj? 2. del: Nega atopične kože

V prejšnji objavi smo okvirno ugotovili, čemu se moramo v osnovi izogibati in kaj nas spravi iz ravnovesja. Kaj pa narediti ekcemom? Koža je poškodovana, verjetno vneta precej v globino. Naučiti se jo morate negovati Read more…

Alergije

Moj otrok ima ekcem / alergijo / atopijski dermatitis. Kaj pa zdaj? 1. Del: Vzrok

Izpuščaji, dermatitis, alergije, ekcemi… Za tole objavo (serijo objav) sem se odločila, da povzamem odgovore na množico vprašanj, ki se na FB (pa tudi v živo) pojavljajo na to temo. V dveh stavkih komentarja je namreč Read more…