Včeraj zvečer se je moj dragi na vratih pojavil s polno skledo kostanja! Letos ga še nisem jedla. Doma so ga enkrat sicer kuhali, a ta ni zame – pade nekje v kategorijo bljutave hrane, skupaj s čokolinom. Ko sem stopila v kuhinjo in v mislih če izbirala primeren pekač, me je presenetil bratec, ki je v pečici že imel svoj “ulov” izpred nekaj dni. Očitno so bile misli enotne.
Da ne bi zmanjkalo, sva hitro narezljala še eno rundo. Še dobro, ker se nas je na koncu za mizo nabralo kar 6 in kostanjčki so pridno izginjali, kompost pa se je kar kopičil in kopičil.
Med najinim delom se bratec ni mogel upreti komentarjem v stilu “moji so pa večji” … What is it with guys and sizes?!? 😛 Končni rezultat… Njegovi so bili večji, a so se zato morali peči dlje in so bili bolj suhi. Najini pa manjši, a bolj sočni in po mojem subjektivnem mnenju tudi bolj okusni 😉 Primerjave na stran… teknili so mi kot že dolgo ne 🙂
0 thoughts on “Prvi kostanj”