Kako sem “lovila” smetarski tovornjak in ironija parkiranja v Ljubljani

 Ambulanta, kjer imam osebnega zdravnika, je v splošnem zelo dobro organizirana, osebje prijazno… sploh super… dokler tja hodiš peš! Optimistka sem seveda rinila z avtom ((-6 stopinj se mi je pač zdelo malo prehudo za polurni sprehod in še enkrat toliko nazaj)). Po pričakovanjih v bližnji okolici ni bilo prostih parkirnih mest.

Poskusila sem v malo bolj daljni okolici in že pri prvem križišču naletela na smetarski tovornjak. Vse lepo in prav, če ne bi bile ulice bolj ali manj enosmerne. Poleg tega sem iskala “skrivne” kotičke, kjer se včasih najde kak osamljen parkirni prostorček. Tako se je zgodilo, da sem zasledovala smetarje dobrih 15 minut… sem se že počutila kot kak pes, ki jih lovi in bevska na njih za zabavo ((le kaj bi si mislili, če bi vsako minuto malce potrobila))… ali pa mačka, ki upa, da bi iz smeti padla kakšna napol obrana ribja kost ((čeprav bi jo prihranila za pozneje, ker sem morala biti zaradi jemanja krvi tešča))!

Pogledi smetarjev so postajali vprašljivi, eden se mi je že smehljal… pa se mi ni dalo razlagati, da jih ne sledim zaradi eksotičnega pogleda na zadnji del tovornjaka ali njihovih telesc… samo ravno enako pot so si izbrali, kot sem jo načrtovala jaz ((in kot že omenjeno – presnete enosmerne ulice!))! Ker sem že rahlo zamujala, sem se odločila za Maxijevo garažo – danes pač ne bom jedla, ker so cene oderuške 😛

Vrhunec vsega je bil, ko sem prišla do ambulante in je bil praktično tik pred vrati veeeelik prazen parkirni prostor!!!

Please follow and like us: