Najbrž je neke vrste instinkt, da ko nekaj zasmrdi, poskušamo najti izvor neprijetnega vonja. Če je to doma, niti ni pretirano težko… počasi in pozorno vohajoč se premikaš po stanovanju in prej ali slej odkriješ vzrok – praviloma že nekaj dni stare smeti ali pozabljen kos hrane, ki se je skril pod kuhinjski pult… včasih pa neprijeten vonj prihaja skozi okno od sosede, ki nenavadno obožuje vampe. Tudi če je vzrok v problematični prebavi družinskega člana, se hitro ugotovi katerega… še več, ko “plin” spusti malo dete, je to očitno ((iz meni zaenkrat še neznanega razloga)) izredno zabavno.
Kaj pa, če se vonj “prebave” pojavi v družbi… pa pustimo za trenutek prijatelje… na primer med telovadbo… Ne morem si pomagati, da ne bi pomislila od kod je prišlo, seveda pa mi na kraj pameti ne pade, da bi za izvorom vohljala ali še manj vprašala kdo je “avtor”! Ampak dobro, se zgodi in ker nas je v prostoru cela kopica, je “osumljenih” kar nekaj…
Še bolj zabavno je, če se sumljivi in neprijetni volj pojavi v avtomobilu… po možnosti, ko so notri sodelavci, celo šef… in še bolj zabavno, ko sta v avtu samo dva… Čisto možno je tudi, da vonj prihaja od zunaj – na primer nekje med Ljubljano in Trojanami gojijo piščance ali nekaj podobnega in ob “ugodnem” vetru širša okolica zaudarja, da ne veš, če boš sploh preživel, ali vsaj še kdaj normalno zaznaval vonjave. Torej, ko nekaj zasmrdi… jaz recimo vem, da nisem bila, ne morem pa na ves glas komentirati kaj tako nagravžno smrdi, tudi če namignem, da se mi zdi, da smrad prihaja od zunaj… ker če je “izvor” vendarle sopotnik ((v najlepšem primeru šef)), ga spravim v neugoden položaj in nenamerno nakažem, da človek zaudarja kot fermentirani iztrebki velike jate piščancev.
Po drugi strani… pa je tudi sopotnik menda zaznal moteči vonj in si misli isto kot jaz… ali ni v tem primeru bolje, da skupaj ugotoviva in potrdiva zunanji izvor smradu? 
0 thoughts on “Ko nekaj…. smrdi”