Vse od nekje zadnjega letnika gimnazije ugotavljam, da sem bila v otroštvu precej “izolirana” od določenih slojev ljudi. Še vedno se znajdem v situaciji, ko z odprtimi usti gledam ali poslušam, česa vsega so ljudje zmožni! Pa zdaj niti ne mislim na škandale, kot pred kratkim zadnja dva v Avstriji, ko verjetno tudi kdo, ki je navajen vsega hudega, kar obnemi! Govorim o pohlepu, egoizmu, idiotizmu in podobnih stvareh.
Določeno osebo sem spoznala sicer že par let nazaj in takrat se mi je zdel sproščen, sposoben in relativno zabaven. Ko je prišlo do “službenega” sodelovanja, sem opazila, da so sodelavci, ki so bili tam pred mano, vse prej kot navdušeni in ob prvi priliki pobegnejo! Sama sem rabila skoraj dva meseca, preden se mi je začelo svetlikati zakaj… Priznam, bila sem malce naivna… čeprav nisem verjela stvari, ki mi jih je pravil o ljudeh, s katerimi se ni razumel, sem si pač mislila, da imajo osebne nesporazume. Na srečo me je sodelavka posvarila in tudi zato sem bila malenkost bolj previdna, čeprav se mi je zdelo pretirano. Z vsakim tednom pa sem sestavljanki dodajala lasten pogled na stvari in po nekaj mesecih sem se z mešanimi občutki poslovila, ko je odhajal na drugi konec sveta.
Ni trajalo dolgo, ko smo začeli odkrivati, kakšne zaplete in pasti je pustil za sabo… kako sebično se je izmaknil iz situacij, za katere se je še pred kratkim zavzemal z “dušo in telesom”! Vsak telefonski klic je postal skoraj da ne nočna mora. Ljudje, ki so mu iz dobre volje šli na roko so se znašli z neplačanimi opomini, ki jih je “zatuškal”. Lepo naslikane situacije so se postopoma izvijale iz megle… skratka, milo rečeno, razočaranje…
Še kak mesec pozneje dobim sporočilo, ki me je sprovociralo, da sem napisala, kako sem razočarana nad njegovim ravnanjem. Brez sramu dobim odgovor, kako je vendar pričakovano, da se stvari sesujejo, ko njegovo visočanstvo odide. Ja, seveda se sesujejo, če jim še malo pomagaš in ornk porineš! Ego brez primere… Seveda je tudi faktor zamenjave osebe, ki drži niti v rokah, ampak namerna skoraj sabotaža pa je že nekaj povsem drugega!
In kot da to ni dovolj, se osebek brez pardona bivšim sodelavcem vsak mesec pohvali, kako dobro mu gre v novi službi, kako so tam vsi super fino fajn… kot da se ne bi zavedal, da je njegova igra tu spregledana… samo vprašanje časa je, kdaj ga bodo pregledali novi sodelavci in za njihovo dobro upam, da bo to hitro. Sicer pa sploh ne dvomim, da bo šel tudi takrat brez pardona v lov na nove naivneže in svojo mrežo spletel na drugem koncu sveta… nekateri se pač ne morejo, ne znajo ali nočejo upreti požrešnosti lastnega ega…
0 thoughts on “Nekateri se pač ne morejo upreti!”