Tovornjak, avto, morka cesta… recept za tragedijo.
Nisem je poznala, le spoznala ob naključni priložnosti. Pa vseeno… ko sem slišala, me je spreletel srh. Nikoli nisem vedela, kako reagirati, kaj odgovoriti na tako novico. Vedno me pretresejo, prebujajo spomine. Avtomatično začnem iskati kako malenkost, ki olajša situacijo – ni imela otrok – ampak je imela druge ljudi, ki so jo imelo radi. Lahko bi preživela in bila ostanek življenja priklenjena na invalidski voziček… vendar bi bila živa. Ne vem, kaj je hujše. Če bi lahko sama izbirala, mislim, da raje umrem.
Po pogovoru z nekom, ki ji je bil malo bližje, sem se pomirila… ali vsaj tako sem milsila. Zvečer nisem mogla zaspati. V mislih sem imela tistih nekaj pogrebov, ki sem se jih udeležila – it just never gets easier. Na tega najbrž ne bom šla. Ne prenašam jih dobro. Sicer pa, ali kdo jih? Zadnji je bil najtežji. Umrl je bratec zelo dobre prijateljice – nič kriv, le usoda mu je to namenila. Pomislila sem, kaj bi jaz na njenem mestu… nemogoče odgovoriti. Največ kar sem lahko naredila je bilo, da sem jo objela in ji zagotovila, da me lahko pokliče kadarkoli bi potrebovala pogovor ali kaj drugega. Kaj potrebuje najbrž ni vedela niti sama. Zdi se mi, da me je prizadelo bolj, kot ko smo pred leti pokopali prababico. Takrat sem bila “majhna”, v osnovni šoli in sem očitno stvari dojemala drugače, to je bil moj prvi pogreb. Zdaj pomislim… bila je stara, bil je njen čas… odšla je mirno. Moja babica (torej njena hči) mi je takrat rekla: Prosim, ne jokaj, ker mi bo še bolj hudo. In res nisem – skoraj – tisto popoldne sem porabila en sam robček. Trudila sem se ne pokazati, kako mi je hudo. Še danes, ko pomislim nanjo, se spomnim slike pod okom, na kateri smo vse 4 generacije žensk, ki je bila prababici tako pri srcu… vsakič porabim tisti paketek robčkov, ki bi ga morala takarat, ko sem se babici na ljubo tudila ostati “močna”. Ni mi žal, če je kaj pomagalo, a sama nikoli ne bom prosila nikogar, naj ne joče, če mu je do tega.
In vozniki, pazite na cestah, tistih 5 minut prej na cilju ali telefonski klic niso vredni človeškega življenja!!!
0 thoughts on “Na cesti ali kako drugače… na koncu je rezultat enak”