Hiša mrčesa

Vsako pomlad… ma kaj pomlad, tudi zimo, poletje in jesen, če smo natančni… se v naših dveh kopalnicah pojavijo mravlje! Najprej ena, dve, pet… in predno se dobro zaveš, že koraka cela četica po steni. Poskusili smo že vse, od tistih pasti, ko mravljica tortico odnese v gnezdo, do zadnje čase Bio-kill-a in ne pomaga nič. Prejšnja leta so se vsaj selile iz ene v drugo kopalnico – jaz vsakič navdušena, da sem jih pregnala, potem pa stare znanke srečam na drugi strani stene. Lani sem se zanašala na Bio-kill in nekje do poletja je golazen obupala in se preselila nevemkam – najbrž v drugo kopalnico, nisem spremljala 😉 ampak ker se tudi ata in mama nista pritoževala, so šle očitno h sosedom 😛

Letos že nekaj mesecev poskušam isti pristop – pridem, vidim, pošpricam. Male nadloge pa so bile v vmesnem času očitno na izobraževanju in ne trzajo. Nekaj jih je sicer žrtvovanih, ostale pa se mirno pomaknejo v drugi kot – najbrž imajo za lesenimi oblogami stropa že cele avtoceste in migracija sploh ni tako zahtevna. Pa sem poskusila našpricati cel rob – ob lesu in po tleh – ne ne in ne – čez dva dni so spet tam (toliko o tem, da Bio-kill učinkuje štiri dni)!

Sploh mi ni jasno, kaj je tako privlačnega na kopalnicah, kjer ni nobene hrane – drugje v hiši jih namreč ni. Mogoče imajo kakšen sistem – pri sosedih jedilnica, pri nas pa vodni park 😆

Da bo zgodba popolna, svoj balkon že odkar pomnim delim z rojem os, ki se vsako pomlad pojavijo izpod lesene obloge zunanje stene. Smo jih zastrupljali, zabijali razpoke v lesu, celo zažigali… ampak da bi se lotili snemanja desk in potem popravila stene – za to ni nikoli časa – pozimi je sneg in mraz, vse ostale letne čase pa vse naokrog brenči in pika vsiljivce. Lani sem končno dobila na okno komarnik, da se soba vsaj zrači brez odprtega povabila za zunanje sostanovalce. Pravkar pa opazujem tudi druge uporabnosti moje super pridobitve – veter namreč piha cvetove s češnje pred mojim oknom naravnost na balkon in če ne bi bilo moje drage mrežice, bi imela polovico zelenjave v sobi.

Bližina gozda poskrbi še za prisotnost ostalih bitjec, od katerih so edine lušne veverice in občasna srnica, vse ostalo je spet golazen, svoje doda tudi sosedov čebeljnak. Človek bi si mislil, da bom v 20 letih že navajena vsega brenčečega, plazečega in gomazečega – ampak NO WAY, ker če bi se navadila, bi bil moj obstoj na zemlji preveč lagoden! Kadar grem v živalski vrt sicer stopim v hišo plazilcev, če imajo slučajno tudi hišo mrčesa, pa se ji izognem v največjem možnem krogu – after all, I live in one in nimam želje po izmenjavi izkušenj 😉

Please follow and like us: