Vstani!
Lulaj!
Obleci se!
Popij čaj!
Obuj se!
Si izbral igračko?
Obuj se!
Malo hitreje, da ne zamudiš zajtrka!
Gremo na sprehod!
Si umil roke?
Tole zeleno-rumeno je njami… veliko pojej!
Lulaj!
Si umil roke?!?
Hop v posteljo, počivat gremo!
Kosilo! (ne, ni čokolada)
Si že kakal? Gremo na sprehod!
Ne pozabi umit rok!
Ne kregaj se s sestrico za lopatko!
Čez 15 minut gremo domov… čez 5 minut gremo domov… GREMO!
Sleci umazane hlače!
Kaj bi večerjal? Ne, sladoleda žal ni.
Zobki!
Žoge ne brcamo v okno! Ne, tudi avto ne leti čez balkon.
Hop v pižamico, pojemo pesmico!
Kako si lahko spet žejen? Lulat te bo tiščalo sredi noči!
Prooosim ulezi se in zapri očke!
Kaj to ropota? Ne, Ninja želva z meči ne spada v posteljo. Tudi vrv od čolna pospravi na omaro.
Zdaj gremo pa res… zzZzzZzzZz… sredi pesmice zaspi mama/očka in pol minute kasneje omaga dete 😉
Si predstavljate, da ste 24 ur na dan odvisni od nekoga za vse, tudi osnovne potrebe… imate kup omejitev, ki jih ne razumete… treba je nekam ob določenem času, ko bi ravno kaj drugega počeli… in ko bi šli »nekam«, je že prepozno, ker je konec dneva? Kam je šel čas? Zanj še nimate občutka… presneto, končno ste šle osvojili, kdaj vas tišči kakat in da je treba na stranišče!
Predstavljajte si, da govorite jezik nekje na pol, če ga sploh. Da je vaše besedišče omejeno in se ne znate popolnoma jasno izraziti. Da vas nekdo končno razume – bi se igrali, ste žejni, lačni… – pa ravno »ni pravi čas«. Potem pa so tu še »varne / nevarne« in »sprejemljive / prepovedane« situacije in obnašanja.
Otrok je zmeden, preobremenjen, v precepu med našimi in lastnimi željami… mlajši kot je, toliko bolj.
Kot je naporno za starše, je na drug način naporno za otroke. In ne… pri enem, dveh ali treh letih še ni dovolj star, da bi že razumel…
…razumel, da je mami totalno fuč od skakanja naokrog cel dan in se zdi flaška v kuhinji kilometre daleč
…razumel, da če mami ne bo zdaj kuhala, bo čez pol ure (malemu je to daljna prihodnost) želodček krulil v prazno
…razumel, da je v bistvu vseeno, ali je kozarec moder ali turkizen
…razumel, da sanje so samo v sanjah in bo očija še cel teden bolel križ od spanja na kavču zraven njegove postelje
…razumel, da je mučno 39x zapeti ENO in ISTO pesmico VSAK dan VSAKIČ, ko se gre spat
Zato drage mamice, očki, babice in dedki… pomislite za sekundo… Ali živite na komando drugih? Ali delate stvari, ki jih ne razumete? Avtomatično sprejmete stvari, ki vam povzročajo nelagodje? Najbrž ne ali vsaj ne z dobro voljo.
Otroci se morajo naučiti razumeti, zaupati, delovati samostojno, dojeti svoje prioritete in dejstvo, da se te razlikujejo od prioritet drugih. Samo zato, ker »je nekaj prav«, je treba »prav zdaj in takoj«… ne moremo pričakovati, da bodo otroci to naredili isti hip in z nasmehom na obrazu.
DIHAJTE! Diktatorstvo v družini se ne obnese, predvsem pa nikomur na dolgi rok ne prinese nič dobrega. Raje jih naučimo, da RAZUMEJO s svojo brihtno malo glavico. In odrasli se potrudimo razumeti, da otroci niso mali robotki, ki samo čakajo naš naslednji ukaz.
0 thoughts on “Nauči me, da bom razumel”