Malo me je zbodel članek na temo, ali sme vzgojitelj (ali učitelj) kaznovati mojega otroka. Linka namenoma ne bom dala, ker se mi zdi precej pod nivojem, a to je zgolj moje mnenje. Na kratko, piše da je naloga vzgojitelja zagotoviti minimum – torej otrok sit, previt, na suhem in z možnostjo igranja. Za ceno »funkcioniranja skupine« je torej sprejemljivo »moteč dejavnik« (pa čeprav je ta dejavnik otrok) odstraniti in prepustiti usodi.
Najprej bom rekla takole – 6 let je, kar imam otroke v »modernem« sistemu varstva, vzgoje in izobraževanja. Imeli smo svoj delež težav, ki so izvirale iz nas samih ali preostanka skupine. Izvore pri nas smo po najboljših močeh skupno reševali… in kolikor vem, tudi uspešno rešili. Enako sem pričakovala od ostalih deležnikov, s tem da nekaj časovne tolerance mora biti. NITI ENKRAT nisem pričakovala, kaj šele zahtevala, da se »moteče dejavnike« odstrani iz polja mojega otroka! Seveda stanje ni bilo ogrožajoče, to bi bila druga situacija.
Torej primer uvajanja v vrtec… trije otroci, tri zgodbe. Za mlado mamico je težka preizkušnja prvič v vrtec. Lahko se napiflaš teorije, praksa te bo presenetila… v eno ali drugo smer. Prva moja izkušnja je bila huronsko dretje ob predaji prve 3-4 mesece. Trga se ti srce, zmanjkuje ti idej in energije, a v službo je treba. Kaj otrok takrat potrebuje? Sočutno vzgojiteljico! Naj bo stare ali nove šole, delo vzgojiteljice ni »by the book«… ni nekaj, česar se lahko navadiš… to moraš delati s srcem! Z Levčkom sva imela veliko srečo, da je bila sicer mlada vzgojiteljica izredno sposobna in ni pričakovala čudežev s strani otroka… za čudeže je poskrbela sama… ko je otroka prevzela, ga je sprejela, potolažila, mu dala občutek varnosti… popoldan se je usedla v bližino otrok, ki so težje zaspali, saj jih je njena bližina pomirjala (poznate tisto finto, ko otrok med spanjem samo za milimeter odpre oči in preveri, če je še vedno vse, kot mora biti). Obema sem neskončno hvaležna za ves vložen trud… vem, da ni bilo lahko <3
Drugič sem bila pripravljena na vse! Resno vse… od upora, dretja, izsiljevanja, obupa do bolezni… a glej ga zlomka, po enem ne preveč hudem tednu je mali odplazil čez prag in to je bilo to! Čemu sem bila priča med uvajanjem? Tokrat »moteč dejavnik« ni bil moj otrok. Je pa jok ostalih v neki fazi seveda povzročil jok tudi pri mojem. Ni fajn, ampak iskreno… naj pričakujem, da bodo zato jokavčke (kot je bil Levček) zaprli na balkon?!? Ne, zjutraj smo odprli vrata in videli vzgojiteljico na stolu blizu vrat… ni bila več rosno mlada in nošnja otrok je bila težka… (prihajali smo med zadnjimi) … sedela je na stolu, v naročju je sedelo nekaj otrok, nekaj se jih je držalo za noge, nekaj jih je sedelo poleg in nekaj jih je raziskovalo igralnico… in vsakega je pozdravila, sprejela. Otroci so začutili toplino in tudi ob težjih dneh se je večina precej hitro »odlepila«.
Tretjič je bilo nekje vmes. Prav opazovala sem, kako se je jok širil po skupini… eden, dva, trije, pet, hop tudi naša Miss se je pridružila in tako naprej… jok je nalezljiv in strah tudi! Vzgojiteljice so bile fenomenalne… mirno, potrpežljivo, vzpodbudno… sedele so na blazini in zbrale pozornosti potrebne vse okrog sebe. Na sestanku so povedale, da se bodo v začetku posvetile privajanju, kurikulum pride na vrsto pozneje. VEDNO otroka pozdravijo, sprejmejo in toplo pospremijo novemu dnevu naproti.
In kaj zdaj? Naša je nehala jokat, tudi letos veselo zakoraka čez prag… a ni tako z vsemi. Je zdaj na mestu, da pričakujem, da se vzgojiteljice čutijo pod pritiskom ali da starši celo zahtevajo dosledno izvajanje kurikuluma? Jah moj se je privadil… kaj mi briga, če se vaš ni?!? Se gremo tako? Nismo zmožni razumeti, da nekateri rabijo čas in pravilen pristop? Ja, včasih je res težko… in takrat se izkaže pravi vzgojitelj, sposoben in s srcem! In takrat je naloga tudi ostalih staršev, da to sprejmejo in pustijo prostor, da se stanje v skupini normalizira. V kolikor je frustracijo sposoben reševati samo z izolacijo in kaznijo… naj si naje drugo delo in ne pričakuje spoštovanja niti od otrok, niti od staršev, ker ga ni zaslužil. Nisem psiholog, sem samo mama treh malih opic, ki se trudi preživeti in pustiti živeti tudi drugim. Nisem vzgojiteljica, ker se zavedam, da tega nisem zmožna in globok poklon vsem, ki to delo furajo profesionalno in sočutno.
Dobro vem, da kriza uvajanja ni omejena na prvo leto! Samo zato, ker je otrok starejši, žal ne moremo pričakovati, da bo avtomatično razumel in se brez upora sprijaznil z dejstvom, da pač mora ostati v vrtcu. S Pikcem smo imeli do nedavnega cele jutranje ceremonije. Levček je imel tudi drugo in tretje leto (ko je celo menjal vzgojitelje) kar krizo. Oba pa sta oboževala svoje vzgojitelje (z izjemo ene, ki jo je »reševala« pomočnica))! Torej so nekaj delali prav! No, Pikec še vedno…
…in tu je tudi primer, ko si moram priznati, da nisem povsem na isti valovni dolžini z vzgojiteljico. AMPAK skupina funkcionira, je povezana in dobro napreduje! Za razliko od edine »mejne« izkušnje, ki smo jo imeli do sedaj, se obe res trudita uskladiti precej različne otroke in njihove potrebe. Otrok je med mojo odsotnostjo zadovoljen, na varnem, razvija se in ni travmatiziran. In dokler vidim, da je vzgojiteljem v interesu dobro počutje otrok, jim prepustim njihov ritem. Če bi se vsak starš vtikal in vsiljeval svojo filozofijo.
In kje smo s kaznovanjem? Seveda pričakujem, da bo tudi v vrtcu red in disciplina. Danes to ne gre več z ustrahovanjem… menda je bilo včasih bolj preprosto… vsaj tisti trenutek. A kazen in disciplina sta dva različna pojma. Kazen zaradi čustvene stiske nima smisla. Moram priznati, sem bila tudi sama na meji, ali sprejmem način vzgojiteljice… ampak je deloval… ravno še znotraj sprejemljivih meja. Histeričen jok paničnega osamljenega otroka v kotu pa ne bo prinesel nič dobrega… ne njemu, ne odnosu z vzgojiteljico, ne ostali skupini.
Kdo je odgovoren za vzgojo »motečega dejavnika«? Vsi pri tem sodelujemo! In recimo, da je v očeh vzgojitelja starš odpovedal… je kriv otrok? Ali je naloga vzgojitelja, da vsaj v svojem okolju ustvari toplo, zaupanja vredno in varno vzdušje? V očeh v svojem načinu neomajnega starša pa je glavni krivec vzgojitelj. Ali pa morda kar družba, ki ne omogoči mamam brezskrbnih 5 let porodniške. Najlažje je kriviti drugega. Najlažje čakati, da se bodo drugi prilagodili nam.
Starš se ni zjutraj zbudil z mislijo “Komaj čakam na jok ob predaji!”… niti vzgojiteljica… vsi se bojijo tega trenutka! Otrok pa se je morda zbudil z mislijo “Če me spet pelje tja, se bom drl do kooonca!”
Veste, koliko časa traja, da elektronsko plačaš položnico? Levček se je bil nekoč sposoben v teh nekaj minutah tako dreti, da je bruhal! Zakaj? Ker ni razumel, da mora majčkeno počakati. Ko je zrasel, je razumel… v začetku vsaj toliko, da se ni drl na vse grlo… kasneje vedno bolj. Za učenje otrok rabi vodstvo, zgled, izkušnje in varno okolje.
Torej mama krivi nesočutno vzgojiteljico, vzgojiteljica nesposobno mamo. Obe krivita nepravičen sistem in normative. Obe sta nesrečni, ker druga nečesa ne naredi. Kaj pa bosta naredili? Ena se bo pridušala na Facebooku, druga v intervjuju.
Si to želimo za svoje otroke? Bomo samo v člankih in objavah na Facebooku spremenili svet? Naredimo nekaj! Podprimo mamico v prizadevanjih pozitivno vplivati na otroka, četudi to pomeni kak dan daljše uvajanje. Spodbudimo vzgojiteljico v precepu, pomagajmo ji posvetiti se prioritetam (kar čustveno stanje naših otrok definitivno je!), ne pričakujmo nemogočega znotraj danih okvirjev (pač 4-letniki še ne bodo obvladali celotne abecede). In naredimo nekaj tudi, ko vzgojitelj ni primeren (pa ne govorim o ostanku kosila okrog ust). Veliko je ljudi, ki bi delo opravljali srčno. Če ste v službi vzgojitelja zaradi plače… verjemite, marsikje boste za manj stresa plačani bolje. Moje pričakovanje od vzgojitelja je odgovornost – tako v vsakdanu z otroci, odgovornost za rezultate, kot tudi odgovornost samokritično oceniti, ali je delo zmožen kvalitetno opravljati.
0 thoughts on “Vzgoja… starši, vzgojitelji, učitelji, družba… večno prelaganje odgovornosti in ukrepanja… 1.del: Uvajanje v vrtec”