Stanje na semaforju je praviloma trenutek, ko nimaš in ne moreš početi prav nič pametnega. ((Kar pa še ni opravičilo za mularijo, da s kepami obmetavajo mimopeljoče avtomobile, ki imajo pač to srečo, da je njihova lučka zelena.)) Takrat opazujem ljudi okrog sebe… ljudi, ki jih med hitenjem pa cesti niti ne bi opazila… malček s šolsko torbo polovico njegove velikosti ((ob taki uri bi verjetno že moral biti v šoli)), nekaj mladih ((ki verjetno špricajo predavanja na faksu)) in starejša gospa s kužkom. Zadnji »parček« je bil edini zanimiv… Kuža, takšen »na baterije« ((ki bi se verjetno veliko bolje počutil na toplem v torbici, kot na hladnem asfaltu)), je najbrž glavni razlog, zakaj gospa, ki se opira na berglo, hodi iz stanovanja. In prižge se zelena tudi za nas pešce, ko gospa poskoči… no, bolj rečeno premakne oporno palico… in z živahnim glasom pozove svojega ljubljenčka »Greva, srček! Teci, hitro, hitro!« Premik para je bil vsekakor bolj slow motion, ampak nisem si mogla kaj, da se ne bi nasmehnila… kako živahno je babica vzpodbujala kužka, čigar počasen korak, kljub kratkim nogicam, je še vedno hitrejši od njenega… prav srčkana sta bila.
Biserčki dneva
Etikete, nalepke, bolniška in H&M
Temu bi se lahko reklo dober tajming: Na razprodajah sem poskrbela za lep kupček garderobe. Ker nimam ravno časa priti do trgovin, ker ponavadi manjka ravno številka, ki jo rabim in ker so na spletu Read more…
0 thoughts on “Biserček dneva 3: Ko ne moreš, da se ne bi vsaj… nasmehnil!”