Nisem jutranji človek… ravno nasprotno… če veste, kaj je dobro za vas, se me boste zjutraj izognili v široookem krogu! Zadnja leta sem imela srečo, da so se šola in služba začenjali ob relativno človeških urah, ampak izjeme pač vedno so. Tako me je na nedavno petkovo jutro budilka zbudila ((ali bolje rečeno, poskušala zbuditi)) ob 5.00… moja najhujša nočna mora… a tokrat sem bila kar hitro pokonci, ker ni šlo za kakršnokoli obveznost… imela sem zdravniški pregled, ki sem se ga kar malo bala…
Ura je bila malo čez sedmo zjutraj, ko sem z nasmeškom zapustila ordinacijo… izvidi dobri, vse dobro! 😀 Zrak je bil ravno prav hladen in še zaspani sončni žarki so mi božali nasmejani obraz… bil bi greh, skriti se pred njimi v zadušljivi in prenatrpani avtobus! Odločila sem se za sprehod do doma… kakih 45 minut… z avtom pa bi jih rabila 5, morda 10, če semaforji ne bi bilo kooperativni.
Tako sem veselo korakala ob cesti, ko me je dobesedno obrnil omamen vonj… Stara pekarna… tako je dišalo po svežem pecivu, da sem skoraj kot v risanki odplavala za vonjem. Iz peči so ravno vzeli sveže rogljičke in sploh ni bilo dvoma, kaj bom jedla za zajtrk. Za vsak slučaj sem vzela kar tri – dva z marmelado in enega s čokolado! 😛 S toplo vrečko v roki sem nadaljevala pot… jutro se je zdelo popolno!
Naenkrat pa… fuj… K***** – neke vrste fast food ali kebab ((pa imam slednjega drugače rada))… ne bom delala negativne reklame, morda so ravno vrgli ven kako staro meso… pospešila sem korak in kmalu prišla izven dometa neprijetnih vonjav.
Zagotovo se je večina že kdaj zbudila mačkasta ali pa pospravljala sobo po pivski zabavi… vonj piva navsezgodaj zjutraj je komu morda vabljiv, ampak meni se je skoraj obrnil želodec, ko me je pred Pivovarno Union zajel oblak pivskih vonjav! Spet sem pospešila korak in pomislila na rogljiček, ki si ga bom privoščila doma…
Bližala sem se centru in enemu največjih križišč v Ljubljani… zrak je postajal temu primeren in kot posledica stotin avtomobilov vse prej kot jutranje svež. Bolj kot sem se bližala domu, bolj sem bila odločena, da tako zgodnje jutro morda le ni najbolj primerno za sprehode ali celo rolanje…
Že skoraj doma sem opazovala ljudi, ki so parkirali na vsakem prostorčku, ki je vsaj malo podoben parkirišču. Proti centru so se valile trume ljudi… prav zanimalo me je, komu od njih se je za parkiranje zdel primeren naš uvoz v garažo…
In med razmišljanjem o nenavadni kombinaciji vonjav mesta v jutranjem vrvežu sem prispela domov… in zmazala najprej čokoladni, nato še marmeladni rogljiček (( tretjega pa pustila za moža))… res, da mi je bilo potem malo slabo, ampak sta bila doooobra! Kljub dobremu, čeprav nečloveško zgodnjemu, začetku dneva, bom v prihodnje ((če bo le mogoče)) vstajala kasneje… kje pa piše, da je naravno vstajati s soncem… in zakaj naj bi bilo vredno napora… razen mogoče z izjemo poletnega sončnega vzhoda nad morskim horizontom 🙂
10 thoughts on “Jutranji vonj Ljubljane”
ČrtB · 3. junij, 2009 at 12:57
a v lj imate morje?
Chiara · 3. junij, 2009 at 13:02
Ja, in z balkona imam razgled na Atlantski ocean… ???
Že slišal kdaj za dopust… to je takrat, ko ljudej spakirajo kovčke in za nekaj dni ali tednov ne bivajo doma… poleti je destinacija pogosto na obali, ali še bolje kar na kakšni jadrnici ali podobnem plavajočem objektu… tam pa se ponavadi vidi morje 😉
slivanaucu · 3. junij, 2009 at 13:28
ČrtB, udaril si v prazno, oziroma si dokazal, da ne znaš brati.
Jasna, dobra tema. Premišljeval sem, da bi, če bi se zagrizla, iz te poti lahko napisala fantastičen potopisni romanček. Kajti mesto in pot po katerimo hodimo nam nemalokrat pove veliko, veliko več, kot samo pot pod našimi nogami. Predstavljaj si, fasade hiš, njihove barve, usode ljudi za temi fasadami, življenje prebujajočega dvorišča mimo katerega gre naš korak. Razmisli, poskusi.
Vseeno pa moram priznati, da mi je stavek, kako se vračaš domov iz ordinacije, malce po sedmi uri, brez pardona, prvi in takoj padel v oči. Podzavestno mi je tista zoprna realnost okolja v katerem živim takoj postavila vprašanje: Kakšno, hudiča, srečo, pa ima to dekle, da se lahko že ob sedmih vrača iz ordinacije!
chef · 3. junij, 2009 at 13:42
Mesta so najlepša zgodaj zjutraj! Kjerkoli.
Chiara · 3. junij, 2009 at 13:56
@slivanaucu – prav imaš s tem “potopisom”, super ideja… žal takrat nisem razmišljala o tem, bom pa vsekakor ob naslednji priložnosti. Sreča? Ja, v bistvu je bila… naročili so me praktično pred uradnim delovnim časom malček pod urgentno… zato sem pa še toliko bolj vesela, da se je vse dobro izšlo!
@chef – se strinjam, z izjemo “rush hour”, ko je absolutno preveč avtomobilov na cesti… morda res najbolje prej, ampak za to moram vsaj jaz (očitno) imeti zeloooo dober razlog! Znanec je pred kratkim potoval v Dubai in menda je do zajtka poslikal že pol mesta… sodeč po slikah, je bil to res najbolj pravi čas 🙂
Vidko · 3. junij, 2009 at 14:08
Škoda, kot kaže si drugače lena in se ti pač zjutraj ko enkrat prej vstaneš lepo zdi. Jest vstanem vsak dan zgodaj ravno zaradi teh občutkov, ki si jih opisala. Pa ne, da bi mi bilo treba vstati. Ampak je res noro fajn. Pa tudi po jutru se dan pozna. Tko, da ti priporočam, da večkrat vstaneš ob času k začne sonce vzhajat. Če ne bo šlo pa prid k men boš že ob šestih mislila, da si v nebesih al pa petih je še boljš.
Chiara · 3. junij, 2009 at 14:26
@Vidko – najprej niti nisem nameravala odgovoriti, ker si, kot kaže drugače precej ozkogleden (ali pa imaš slab dan), in je tvoj komentar precej neumesten.
Ampak dajmo… ja, rada spim dlje kot do poletne jutranje zore, ker je tak pač moj bioritem in se tako bolje počutim… za leno me lahko opiše samo nekdo (tukaj sem se izognila nadimku), ki ni sposoben razumeti, da ljudje različno gledajo in doživljajo svet… in nekdo, ki nima pojma, da brez problema delam tudi 14 ur na dan (govorim samo o službi, potem so tukaj še domače in študijske obveznosti), ko je to potrebno.
Hvala za prisrčno vabilo, ampak sem v nebesih že z možem, tako da hvala, ampak ne hvala.
Tko, da ti priporočam, da ne sodiš ljudi po svojih omejenih standardih in ko spoznaš, kako raznolik je svet, boš tudi ti v “nebesih”. 😉
chef · 3. junij, 2009 at 17:06
Seveda, še pred gnečo! Ampak tudi gneča je včasih privlačna, seveda ne v Ljubljani, kjer smo vozniki pripravljeni eden drugemu iztaknit oko.
Duko · 8. julij, 2009 at 17:20
Očitno ti gre precej dobro, če lahko vstajaš, kadar ti paše. Sicer naj bi bil to morda pravi, sodobni življenjski stil, ampak privošči si ga pa lahko bolj malo kristjanov. Kaj naj rečem – preseravanje?
Chiara · 8. julij, 2009 at 17:41
Duko… kje pa sem napisala, da lahko vstajam, kadar mi paše? In kasneje kot ob 5.00 zjutraj res še ni preseravanje. Kaj se je pa tebi zamerilo, da si tako zagrenjen?