Izpit namreč. Pa ne zato, ker bi bil pretirano težek, samo malo preobsežen za dani čas. Na začetku je asistentka namignila, da če bomo res pridni, bo kako minutko podaljšala, sicer pa imamo 90 min časa. In čas teče… pred koncem nas opomni “Samo še 20 minut.” OJOJ, a je že toliko?!? Jaz pa še celo vpašanje s štirimi podvprašanji! In začnem pisati hitreje. Vsa sem nervozna in niti ne zastopim vprašanja, ker mi srce tako hitro utripa, da mi v glavi boljkone samo šumi… počasi, počasi, da boš vsaj kaj napisala… si pravim, pa ne pomaga veliko. No, uspe mi kratko in jedrnato skracati vse odgovore in ura je ravno pri koncu. Bom še malo preverila, tole zadnje se mi ne zdi OK. In minevajo minute, asistentka ne trza… ja, kaj zdaj, bo ali ne bo? Očitno smo bili pridni in je malo podaljšala. Da bi popravljala odgovor ni prišlo v poštev – preveč strnjeno so napisani. Ali imam dovolj časa, da jih napišem še enkrat? Kaj pa, če se ravno takrat spomni, da moramo oddat… ko bi vsaj povedala, kako dolgo namerava podaljšati… Povej: Še 5, 10, 15 minut, če bo red v dvorani – saj to ni tako težko – če bo štala, bo pač preklicala in bomo oddali. In od vse nervoze se mi ne da nič več, glava me boli in dovolj imam vsega tega sranja! Grem ven in upam, da “prfoksa” niti ne bo brala zadnjega vprašanja 😉
Saj ne, da sem nehvaležna za dodatni čas, ampak če bi vsaj malo namignila, da bo tako radodaren podaljšek, bi ga morda celo lahko izkoristila.
1 thought on “Tale je bil pa smotan!”
gasperdesign · 11. april, 2007 at 23:33
jaa.. to se tut men dogaja… al pa nč ne povejo pa rečejo samo zj boste pa oddal pa bi ubistvu mogl še 5 minut pisat..enm je pač useen…