Spet sem ob branju Šuši-jinega bloga naletela na njeno rubriko “Poškodba dneva” – zanimiva zadeva drugače, me potolaži, da nisem najbolj štorast osebek na tem svetu 😉 razlika je pa v nečem – ona ve, od kod izvirajo njene poškodbe, jaz pa imam praviloma vedno kako modrico, za katero ne vem, od kod se je pojavila!
Res, da se konstantno zaletavam v mizo ali stol in ponavadi kar hitro ratam “modra”, ampak te dogodke lahko identificiram, ker so vedno na istih mestih oz. enaki višini. Problem so vse ostale, ki se pojavijo “brez razloga” – mogoče pa hodim v spanju 😛 Na srečo so večinoma majhne, nežno modrikaste, včasih pa se sem in tja pojavi kaka “mutirana”.
Nazadnje sem v soboto opazila eno “pripravo na” modrico – takrat rdečo z zelenkastim robom, kar impresivne površine, malo UFO oblike. Od kod? Kako? Za kaj takega bi se skoraj morala spomnit, da sem se nekam zaletela! Najbljižja možnost bi bila petek zvečer, ampak pri najboljši volji ne vem, kdaj, kje in kako. Danes opažam, da je že skoraj čisto zelena… potem pride verjetno še plava in lila (vsaj po izkušnjah), se pa ne spomnim, da bi to kdaj trajalo takooo dolgo. Torej lahko pričakujem še kak teden ali dva spreminjanja barve, kaj šele, da zadeva izgine! Še dobro, da ni poletje in ne grozijo kopalke, mini krilcem se bom pa začasno izognila 😉
In the mean-time upam, da zadeva ne bo preveč mutirala.
4 thoughts on “Šele zdaj postaja zelena”
šuši · 18. april, 2007 at 15:44
meni zginejo šele po kakem mesecu…odvisno tudi, kako močan je bil udarec 🙂 Sicer pa tudi jaz ne vem za vse…tiste ta blesave,grozne in zelo boleče si zapomnim 😀 zdaj pa si predstavljaj, kako zelo sem v bistvu potolčena…
irenca · 18. april, 2007 at 15:58
Pri meni je pa tko, da sem zelo nerodna, imam ogromno prask, odrgnin, modric, ureznin… sam pač tega ne postavljam na velik zvon. Sploh pa ne omenjam stvari, razn če me resno ampak resno hudooooo boli nekaj, pa še takrat mogoče sam rečm ko me nekdo vpraša kaj je anrbe, po večini se pa zleknem kot pes v poslo in si ližem rane, ker nočem morit ostalim…
jebi ga, ful nas je pacientov, če bi govorila o vsem kar mi fali, bi loh odprla poseben blog, sam je mal brezveze, mar ne? 😉
lep sončen dan (brez poškodb 😉 :P)
Chiara · 18. april, 2007 at 19:50
Šuši – no, pri meni je pa ravno obratno – najhujše se kar “pojavijo”. Sploh tale glede na izgled je morala imet zelo boleč izvor – mogoče pa potalčim spomine 😛
Irenca – pa ne tako resno vzet. Predpostavljam, da je ta Šuši-jina kategorija tudi malo za hec. Sicer pa, jaz sem malo več kot eno leto hodila naokrog z resno hudooo težavo v hrbtenici, pa skoraj nisem govorila o tem (kot si rekla, razen ko je kdo vprašal, pa še takrat na kratko). Tudi objava ni mišljena kot morjenje, je bil pač refleks 😉
irenca · 24. april, 2007 at 7:24
joj, sam zdej ko sem prebrala še enkrat – ja res je čudno izpadel moj prejšnji komentar! 🙂 Nč tazga nism mislila, res ne 😉
lep dan!