Kot zadnji moški na planetu!

Ne vem čisto natančno, ali naj se smejim ali jezim… mislim si pa vsekakor svoje!

Tudi ne vem, zakaj sem bila deležna tega “milostnega povabila”… no, saj vse ok, mišljeno je bilo najbrž dobro, samo nisem pričakovala… ampak danes res nisem mogla… niti več ne vem, če hočem… nekako se mi zdi blesavo, da sem sploh pomislila, da bi “povabilo” sprejela. Mogoče se staram, ali pa sem premlada… ne vem, samo zdi se mi čudno, da nekoga nekam povabiš in ko ne more, si je sam kriv in še izpostaviš, da naslednjič moram pa sama vprašat, če grem lahko zraven! Hja no… mi je zelo žal… ali pa tudi ne 😛

Fantje, kaj vam dogaja v vaših glavicah, da se včasih obnašate tko freeky?!? … ali je zgornji primer obramba? In pred čem bi bila potrebna? Vsekakor sem dobila občutek, da v vrsti čaka najmanj 20 srečnic/srečnežev, ki bodo z veseljem zasedli “moje mesto” in zdaj se lahko postavim na konec vrste (česar niti v izhodišču nisem nameravala). Še nikoli se nisem nekam slinila (vsaj ne namenoma) in se tudi ne mislim! Proti spontanim kavicam nimam nič proti, ampak da se bom nekomu (ki ga komaj poznam) najavljala npr. cel dan vnaprej oz. preverjala, po možnosti še imela občutek dolžnosti… ne, s tem se pa res ne bom obremenjevala. Normalen človek (beri: ženska 😉 ) bi rekel “ok, pa drugič” ali pa “no, pol pa kdaj, ko se (spet, že 100tič) srečava na hodniku, me spomni” ali pa “ql, no ko boš imela čas, se pa kaj oglasi”… sploh, če gre za čisto sproten, “kolegialni” navdih.

Mah, moški, kdo bi vas zastopil! In potem pravite, da smo ženske komplicirane!?!

Please follow and like us: