Pa pa :)

Šele ko sem se zjutraj zbudila, me je prešinilo… groza – pa to je zadnji dan!!! Prej je bilo zabavno razmišljati, načrovati, celo pakirati (kar je sicer pri meni med bolj stresnimi opravili)… samo vse je bilo tako daleč… enkrat pač, tako malo za foro…

Bila sem zelo (prijetno) presenečena nad Volkcevim komentarjem na moje bluzenje ob pakiranju… No saj vem, se tu in tam najde kdo, ki prebere objavo ali dve, ampak da bi si nekdo vzel minutko in mi tako polepšal dan, si pa res nisem mislila! Hvala za to 🙂  

In zdaj se poslavljam… čeprav samo za en mesec, se mi zdi, da odhajam za celo večnost… se skoraj bojim abstinenčne krize brez računalnika, interneta, msn-ja… aaaaaaa – menda Kitajčki niso najbolj “opremljeni” z net-caffeji, pa tudi časa verjetno ne bo veliko. Sem si pa (kot že 100-krat prej, ampak vse je enkrat prvič in tokrat bo to!) obljubila, da bom pridno zapisovala vsa doživetja in jih potem pretipkala za tistih nekaj “zvestih” 😉

Pogrešala vas bom vse – tiste ki vas poznam in tiste, ki vas berem – vse, ki mi popestrite vsakdan…

…posebno pa… no saj tistih 7 (jp, pravljično število) si najbrž misli…  Ja, celo vaju, ki si nista uspela iztrgati urice za sladoled iz vajinega “preveč natrpanega” urnika 😉 saj vem da sem “stubborn and demanding”, pa vseeno… 😛

Please follow and like us: