Moj prvi crash bum bum

 Že večkrat sem se vprašala, zakaj je na Mecratorjevem parkirišču taka gužva? Vedno je polno in avti krožijo z malo upanja, da bodo v doglednem času našli prazen parkirni prostor. Paradoksalno je običajno prostora v garaži več kot dovolj, pa še ne dežuje ti na glavo in malenkost bolj toplo je – kar pride še kako prav, ko moraš v prtljažnik raztovoriti poln voziček hrane.

Konec ((že tako napornega tedna)) sem v drugega najboljšega soseda ((prvi najboljši je itak naš bloger Sosed 😉 )) skočila po neko malenkost in celo imela srečo, da sem naletela na prostor zunaj. Vse lepo in prav… dokler nisem poskušala zapustiti parkirišča. Takoj ko sem prižgala avto, so se nabrali “mrhovinarji”, ki so se odločili, da bo ravno ta prostorček njihov. Gužva in zmeda sta imeli skoraj pričakovan rezultat… Voznik, ki je stal na koncu vrste parkirnih prostorčkov ((saj veste, tak kjer je porisano z belimi črtami)) se je tudi ((kot nekaj drugih)) odločil boriti za zdaj prazen prostor. V vnemi pa je pozabil preveriti, če je za njim prosto in ob vzvratni vožnji z zasilnega parkirišča je veselo trčil v moj avtomobilček, kateremu se je nesrečni zadek še nahajal za precej večjim džipom…

Nekako mi je bilo jasno, da nadaljnji premiki niso priporočljivi, dokler se avta dotikata. Skoraj smešno je bilo, ko je šele po petem trobljenju voznik ugotovil, da sem sploh tam in da se je zaletel vame, ne pa v “mrhovinarja”, ki se je tlačil mimo naju. Le-ta jo je hitro pobrisal v lovu za naslednji prostorček. Mi pa smo naslednjo uro preživeli ob izpolnjevanju Evropskega poročila… zaradi vdrtine in nekaj prask.

Moja prva reakcija… “Sranje! Upam, da ni v avtu kak kreten, ki me bo prepričeval, da sem sigurno kriva jaz, ker sem ženska.” Gospod se je izkazal za zelo vljudnega in fer ((vsaj zaenkrat)). In zdaj, ko pomislim nazaj, niti ni bilo tako grozno. Sploh glede na to, da je bila to moja prva “nesreča” ((če trkec lahko tako imenujem)) v več kot sedmih letih, odkar imam vozniški izpit… in ne pozabimo… niti nisem bila kriva jaz!

Tipična reakcija pa je prišla od mojega dragega očeta… Tisti večer sem mu omenila dogodek in tudi povedala osnovne informacije, iz katerih bi bilo vsakem “normalnemu” osebku jasno, da sem se zgolj znašla na napačnem mestu v napačnem trenutku. Danes, ko sem povedala, da urejam zadevo na zavarovalnici, pa je že bil komentar na temo štorastih žensk! Haloooo… naj ti narišem? Par minut je trajalo, da smo se razumeli, kdo se je zaletel v koga. Ne morem se upreti, da ne povem še njegovega zadnjega dogodka, ki vključuje zvito pločevino…

V križišču je zavijal levo in morda malce nespretna gospa za njim. Ati je že skoraj speljal, ko si je le premislil in počakaa še nasproti vozeč avto. Gospa pa so ocenili, na ima dovolj prostora in bo zagotovo speljal… pa po gasu in v njegov zadnji odbijač. Saj je bila tehnično kriva ona, ampak praktično gledano so se tudi ata obnašali precej nepredvidljivo. Od takrat so vsi vozeči pred ali za njim, ki ne vozijo po njegovih pričakovanjih zagotovo “Angelce” ((kot je bilo ime tisti voznici)).

Please follow and like us: