Najprej razčistimo pojem “tašča kandidatka”… zadeva izhaja še iz časov pred mojim rojstvom. Moja starša sta že bila poročena, ko je mamina sestra resno hodila s sedanjim možem… ati ga je takrat zafrkaval, da je “zet kandidat”. Tako so vsi potencialni dodatki k družini “potencialni xy”.
Ker mora fantova mama nekaj tednov počivati, smo v nedeljo organizirali akcijo… fant je pospravljal, njegova sestra ((moja snaha kandidatka 😛 )) likala, jaz pa kuhala. Nič lažjega kot to, sem si mislila, dokler me ni začel sodelavec prepričevati, kako sem nora, da sem se sploh spustila v to… kaj če jim ne bo všeč in tako naprej in tako nazaj…
Izbrati recept je bil prvi problem… nekaj, kar ni povsem vsakdanje, a ne preveč eksotično in bosta zmazala tudi malenkost izbirčna nečaka kandidata… na izboru je zmagala lazanja. Po slabe pol ure iskanja in spraševanja kje je kaj, sem se v kuhinji že kar dobro znašla in pravzaprav je šlo vse kot po maslu… dokler nismo ugotovili, da nimamo primernega pekača – nekateri so bili bistveno premajhni, eden pa rahlo prevelik. Ker ni bilo veliko izbire, sva s starejšim nečakom kandidatom začela zlagati sloje v veliki pekač. Hitro mi je postalo jasno, da bi bila boljša izbira na primer dva manjša pekača… v končni fazi je bila lazanja le dvo-slojna in zato izgledala malce ubogo. Prepozno sem se spomnila tudi, da gre v bešamel omako muškatni orešek ((kot da bi kdo to opazil… no, jaz sem)).
Po juhici smo na mizo prinesli gigantski pekač s pol prenizko lazanjo. S strahom sem čakala reakcije in v glavi mi je odzvanjal glas sodelavca “Kaj pa, če jim ne bo všeč bla bla bla”. Prvi kos so pojedli vsi… celo nečaka kandidata sta zmazala vsak polovico… na pladnju pa sta ostala še dva… ki jih kar niče ni hotel odrešiti trpljenja izpostavljenosti na sredini mize. Spet sem slišala sodelavca “Kaj sem ti rekel, pa me nisi poslušala!” Počasi sem lezla pod mizo… povrhu vsega pa sem bila še “designated driver” in si nisem mogla pomagati s kozarčkom vina ((ali čem močnejšim)).
Kako sem si oddahnila, ko so se fantje le opogumili in malo po malo je bil pekač kmalu prazen… do zadnje drobtinice 🙂
Tudi muffini ((po receptu Buba Švabe)) so hitro izginili.
Kolikor vem, so danes še vsi živi in brez ((večjih)) prebavnih motenj 😉
0 thoughts on “Kako smo kuhali… pri tašči kandidatki”