Deklice ((recimo, da večina)) sanjamo o poroki, kot o nekem zabavnem dogodku in beli princeskasti oblekici, seveda spada zraven tudi princ na belem konju! Slika je popolna in niti približno si ne predstavljamo vseh zapletov in dilem, ki so povezane s tem ((načeloma)) enkratnim dogodkom.
Ok, organizacija pač vzame nekaj časa in napora. Ne bo vse, kot sem nekoč sanjala… med drugim tudi zato, ker sem vmes malček odrasla in ni šans, da mi po poročni dvorani ali restavraciji taca prinčev konj! Na srečo moj princ ne sedi na belem konju, pač pa v rdečem fičku 😛 Ampak vse to so stvari, ki se splanirajo in minejo… ostanejo le še slike in spomini, kjer lahko obdržimo le tiste najlepše. Bolj problematične so stvari, ki po poroki ostanejo bolj ali manj trajne!
Včasih se mi je zdelo samoumevno, da žena privzame možev priimek… seveda z izjemo, če je priimek nemogoč… brez zamere, ampak nimam se namena podpisovati kot “gospa Groza”, “gospa Sraka” ali kaj podobnega. V zadnjih nekaj letih sem večkrat pomislila, kaj bi naredila, kako bi oba priimka skombinirala, saj mi je “rojstni” precej prirasel k srcu in včasih se mi zazdi, kot da bi s popolno spremembo prekinila še zadnje vezi s svojo družino.
Po drugi strani, fantov priimek niti ni slab ((razen nadležnega “š”-ja)) in vsekakor je najbolj praktično, da ima družina enoten priimek. Nisem sigurna, če si želim komplicirati življenje z dvema dolgima priimkoma… in v končni fazi bi v praksi najbrž uporabljala le njegovega, medtem ko bi na vseh uradnih dokumentih morala paziti, da pridno pišem celo “klobaso”. Drugače bi bilo, če bi bila starejša in bi me npr. poznal širši krog ljudi …
Nenazadnje, ((in ni moj namen klicati hudiča)) tudi v primeru, da se nekega dne ločiva in želim spet imeti samo svoj priimek, ga bom morala spreminjati tudi, če se zdaj odločim za kombinacijo obeh. Tako se počasi vedno bolj nagibam k samo enemu – njegovemu – priimku, čeprav bo “ločitev” od mojega starega smrk smrk smrk …
11 thoughts on “Kaj narediti s priimki???”
helenca · 8. maj, 2008 at 11:57
glih pred enim tednom smo imeli debato o tem, čigav priimek vzeti. in seveda moški na svojo stran, ženske na svojo. saj vem, da ti s tem komentarjem ne bom pomagala, ampak vseeno. in spraševali smo se zakaj vse več žensk vzeme dva priimka, zakaj naše mame niso vzele dveh? in prišli smo do zaključka, da zato mame niso vzele dveh, ker so se recimo poročile pri 18, 20 leto ko jih še pod njihovim priimkom niso tak poznali, nobena še v tistem času ni glih prilezla visoko na vrh, diplomirala tudi ne. s tem, da pa recimo naša generacija, ki se pa poroči v 25, 30, pa že vsaka nekaj ima, recimo diplomo, ali kako lepo službo kjer jo vsi poznajo pod tem imenom, recimo pišejo kakše članke v revijah. in v glavnem smo prišli, do zaključka, da je še vedno to stvar posameznice. tak da kakorkoli se boš odločila, se boš odločila prav 😉
pa brez zamere za moj dolg komentar 🙂
dare · 8. maj, 2008 at 12:16
Evo , sploh ne vem kaj bi najbilo najbolj prav. Hvala bogu se v teh časih zlahka tudi kasneje spremeni svoj naziv.
Lahko ti zadevo okarikiram s primerom gospoda Lojzeta Kurbe! Upam, da bo kaj v pomoč:
Lojze Kurba je s svojim imenom in priimkom živel že krepko preko šestdeset let, ko mu je iznenada enkrat prekipelo. Prilavfav je na upravno enoto in se že na hodniku nekontrolirano drl: “Kje se tukaj spremeni ime, porka madona, kje se spremeni ime!?” Bil je vidno razburjen. Ko je zagnal že cel kraval, se ga je usmilila prijazna uslužbenka in ga nagovorila:” Gospod , umirite se, saj ni problema, bomo uredili! Kar stopite noter!”
Nekoliko pomirjen je Lojze Kurba vstopil v pisarno in se predstavil. Gospa mu je rekla:” Veste, saj je postopek čisto enostaven! Vi samo povejte kako bi se rad pisal!”
“Kaj pisal?Kaj pisal?” je zopet vzrojil Lojze Kurba,” Francl bi bil rad!”
Chiara · 8. maj, 2008 at 14:30
Dare, zelo dober primer, kdaj bi vztrajala, da mož vzame MOJ priimek 😉
Helenca – good point. Ampak ravno zato, ker imam na svoje ime zaenkrat samo diplomo, bi bilo razmeroma enostvano zamenjati priimek. Ostali se bodo že navadili 🙂
mile · 8. maj, 2008 at 19:59
Da ne boš zdaj rekla, da je tvojmu decu ime Lojze???
Chiara · 9. maj, 2008 at 13:55
Mile 😆
Predvidevam, da je to retorično vprašanje… itak da NEEEEEE! 😉
Nick · 9. maj, 2008 at 14:02
Saj logično boš na nekam nivoju prekinila stike s svojo dosedanjo družino, osnovala si boš SVOJO družino. In je torej najbolj logično, da prevzameš tudi možev priimek, če se ti zdi OK in če to zate niu poniževalno, kot se nekaterim bolj emancipiranim ženskam dozdeva. Sicer pa -kakor komu paše.
ani · 9. maj, 2008 at 14:20
Meni se ne zdi poniževalno, ampak izguba identitete, če bi prevzela kakšen drug priimek. Sicer se ne mislim poročiti sploh, če pa se kdaj slučajno bom, pa sigurno obdržim samo svoj priimek. Družba pa je res naravnana tako, da je najlaže, če se cela družina piše enako. Samo jaz bi se precej težje sprijaznila s kakim drugim priimkom kot pa s težavami, če se ne bomo vsi v družini pisali enako.
Se mi pa zdi vseeno malce smešno, kako moški zagovarjajo, da naj žena vzame njegov priimek. Obstajajo namreč vse možnosti – tudi ta, da moški prevzame ženin priimek. Poznate slučajno kak primer????
Nick · 9. maj, 2008 at 14:28
Ja, jaz poznam enega. ne vem, kakšen priimek je imel prej, ampak poročil se je v družino, ki je imela že vrsto let priznano podjetje, imenovano z njihovim priimkom.
In meni se tudi to zdi nekako normalno, čeprav sam tega verjetno ne bi mogel narediti.
nevenka · 9. maj, 2008 at 14:36
Zame je to popolnoma nepomembno. Bilo in bo.
Vse kaj drugega je bolj važno.
Chiara · 9. maj, 2008 at 16:05
Če poenostavim, gre po mojem moškim za to, da se nadaljuje ime. Fantova sestra je vzela moževega, zdaj pa je samo še on, da “nadaljuje družino” – če mene vprašaš bull shit, ampak ajde. Na koncu je le utemeljil, da on ne bi spreminjal priimka, ker je ta tudi v imenu njegovega podjetja.
Nick – To s “svojo novo” družino je res. Pa vseeno – že ko sem se pred kratkim odselila, je bratec naselil sobo praktično predno sem vse stvari odnesla. Tako malo se počutiš, da so veseli, da greš. Priimek je vseeno neka simbolična vez.
Ani je lepo povedala – izguba identitete… sicer pa potem “sestaviš” novo. Ja, tudi jaz sem nedavno slišala za primer, ko bo mož (sicer uspešen poslovnež) privzel ženin priimek, ker sta se pač tako dogovorila.
In nenazadnje, Nevenka – res je, so veliko bolj pomembne stvari… ampak tudi na te male ne smemo pozabiti 🙂
minnie · 1. junij, 2008 at 23:13
Jaz bi prevzela priimek svojega partnerja, ker je to tudi neke vrste simbolično dejanje. Predvsem pa zaradi otrok, če bi jih imela. Kako bi se potem pisali oni? Ne predstavljam si pa, da moj otrok ne bi imel (vsaj delno) istega priimka kot jaz. Saj bo vendar MOJ 😀