Laserska operacija dioptrije – the real thing!

 Odločitev, da svoje oči postaviš pod laser, je vse prej kot lahka. Z mislijo sem se poigravala leta in leta. Lani pozimi pa je preskočilo – nekaj mi je reklo “zdaj ali nikoli“. Izvajalca sem bolj ali manj že izbrala in naslednji korak je bil ugotoviti “Kako?”.

Na informativnem pregledu sem imela vrsto vprašanj:

?Kakšna je verjetnost, da gre kaj narobe? – 1%

?Kakšne so posledice nekaj dni po operaciji? – Malo boli, praska… približno tako, kot bi imeli leče in bi vmes prišla umazanija.

?Kako je z bleščanjem? – S temi novimi tehnologijami težave načeloma niso pogoste. Seveda so izjeme in odvisno je od posameznika.

?Ali so kakšne povezave med operacijo in nosečnostjo? – Med nosečnostjo delujejo neki hormoni, ki vplivajo na zmehčanje roženice in zato takrat dioptrija niha +/- 0,5. Med nosečnostjo ali dojenjem se operacija ne izvaja. Če v kratkem načrtujete nosečnost, je pametneje počakati.

Oborožena z informacijami, sem morala razčistiti sama s seboj…

Odločila sem se, da sprejmem tveganja. Relativno gledano so minimalna in v večini primerov se dajo napakice ali komplikacije popraviti.

Malce sem se zamislila pri vprašanju nosečnosti… Od nekdaj sem govorila, da želim imeti najkasneje pri 26ih prvega otroka. Ta meja je sicer z leti postala bolj fleksibilna, ampak čas se bliža – leto gor ali dol. Na koncu sem zaključila takole: Nosečnost in dojenje pomenita dve leti… potem bo otrok majhen in ni variante, da miže ležim dva ali tri dni… potem pa na primer še druga nosečnost, dojenje in spet malo dete, tokrat celo dva… operacija bi se zavlekla za najmanj 10 let. Opraviti moram torej čim prej, malo počakati in potem lahko po želi in občutku nadaljujem z družinskimi načrti.

Nenazadnje se je pojavilo vprašanje financiranja. Sama bi s prihranki lahko plačala eno oko, a pri drugem se je zapletlo. Prijetno, zelo prijetno me je presenetil oče, ki mi je s komentarjem “Ne govori neumnosti, to pa res ni problem. Samo čimprej opravi.” prispeval celoten znesek… HVALA ATI!!!

Vsi problemi so bili rešeni in ko se je kaka dva tedna po podrobnem pregledu najavil ustrezen čas, nisem oklevala.

Na “usodni ponedeljek” sem še delala. Prosila sem bratca, če me pride iskat, ker naj ne bi smela voziti. Tudi pred tem se je toliko dogajalo, da na poseg niti nisem utegnila misliti. K Moreli sem šla neposredno iz pisarne in se šele v čakalnici začela zavedati, kje sem in zakaj. Na srečo ni bilo dolgo, ker bi si morda še premislila.

Brez očal sem stopila v operacijsko sobo in megleno videla štiri osebe v temnih haljah z maskami na obrazu. Kot bi mignil sem ležala na mizi z vesoljsko napravo nad obrazom ((Tako se torej počutiš, ko te ugrabijo vesoljci?!?))… zdaj ni več poti nazaj. Oči so mi omrtvičili s kapljicami, odprli z neke vrste pinceto in čaranje se je začelo. Videla sem pripomočke in vedela, da mi praskajo po očeh, čeprav jih nisem čutila. Svetloba me je slepila, a se nisem drznila premakniti. V nekem trenutku, nisem videla ničesar in čeprav so me prej na to opozorili, ni bil občutek nič kaj prijeten. Po nekaj minutah, me je prijazen glas opozoril, da bom slišala laser, ki pa še ne bo delal na meni. Naslednji korak je bil kritičen… svetloba se je spremenila in morala sem gledati na sredino, kjer je bila zelena pika ((meni se je sicer zdel bolj zmazek)). Glas me je neprestano opozarjal, naj gledam v zeleno piko in da je to izredno pomembno ((v normalnih okoliščinah bi si mislila, da me imajo za neumno, ampak koncentracija ti lahko hitro popusti in neprestano opozarjanje je v veliko pomoč)). Iz treh rdečih točk se je sprožil laser in zasmrdelo je po švasanju. Laser je delal nekaj sekund, nato so mi oko ohladili z vodo, spet malo šarili z instrumenti in mi vstavili zaščitno lečo.

Postopek se ponovi na drugem očesu. Ni še minilo pol ure, že sem bila spet v čakalnici, dobila razne kapljice, nekaj tablet in… se vidimo jutri na pregledu. Stopila sem iz ordinacije in ko sem zunaj zagledala brata, počasi začela dojemati, da vidim brez očal – sicer malo megleno, ampak brez očal.

Bratec me je odpeljal domov in pospremil do stanovanja. Ko sva se poslavljala, so kapljice počasi nehale delovati in začele so se mi zapirati veke… zelo neprijeten občutek in še ko sem uspela poškiliti, se mi je vse bleščalo in me bolelo. Uspela sem se preobleči in pretipati do postelje, pri čemer so mi zelo prav prišle izkušnje hoje v poltemi brez očal 😛

Do večera so se bolečine stopnjevale. Kapljice iz hladilnika in obkladki iz ledu so bili sicer prijetni, ampak le malo pomagali. Zvečer sem se le odločila, da vzamem dva tabletki, ki so ju spremljala navodila “če ne boš mogla zaspati”. Glede na moje izkušnje z (ne)delovanjem proti bolečinskih zdravil, bi si že lahko mislila, da ne bo pričakovanega učinka. Med kapljicami sem dobila tudi ene za primer “zelo hudih” bolečin… menda take, kot so jih uporabili med operacijo. Samo nihče ni definiral, kaj so “izredno hude” bolečine. Nimam navade zaradi zabave jemati tablet, sploh ker ni garancije da delujejo, če ni res hudo. Proti polnoči sem se odločila, da so bolečine dovolj “izredne” in uporabila čarobne kapljice… brez težav sem zaspala in vsaj do jutra pozabila na bolečine.

Drugi dan sem odprla oči ((no, bolje rečeno poškilila)) in malce megleno, a bistveno bolje videla sliko na steni spalnice. Mami je prišla skuhati kosilo in mi iz hladilnika prijazno nosila vsake pol ure druge kapljice. Težko si je predstavljati, kako nadležna je lahko tista majhna lučka v hladilniku! Popoldne sem imela prvi pregled. Zdravnica je bila videti zadovoljna in v nekaj minutah sem bila zunaj. Svetloba, nujna za pregled, je bila naporna za moje okice in neprijetno praskanje je spet postalo konkretna bolečina. Vožnja tistih 10 min se mi je zdela neskončna. Nočem niti pomisliti, da bi se na pregled vozila s katerega drugega konca Slovenije! Ko sem se vrnila domov, sem se odločila, da poskusim srečo s Ketanolom – tudi tokrat ni uspelo in do večera sem poskušala odmisliti bolečino… malce težko, ker nisem mogla početi nič drugega kot ležati in mižati. Ob dveh zjutraj po urah premetavanja in trpljenja sem poskusila znova… na srečo je uspelo in uspela sem zaspati vsaj za nekaj ur.

Tudi tretji dan sem samo škilila in se izogibala svetlob. Tokrat je bila “varuška” ati, ki je v zadnjem času našel navdih v kuhanju. Recimo, da sem bila malo bolj pri močeh ali pa on bolj vztrajen in ob pogovarjanju sem vsaj delno ignorirala bolečino. Zavedam se, da si nekdo, ki tole bere, zlahka misli, da pretiravam. Tudi ko gledam nazaj, si mislim “saj ni moglo biti tako hudo”… pa je bilo. Najbrž sem bila pridna, ker nisem napenjala oči in nagrada je bila, da sem uspela zaspati brez analgetikov – pa čeprav samo za nekaj ur.

Četrtek – dan, ko naj bi mi odstranili zaščitne lečke. Še vedno sem le s težavo odprla oči, a bolečina je bila drugačna. Nekako se je prevesila v nadležno drgnjenje. Občutek je bil dejansko tak, kot bi mi pod kontaktne leče prišla mivka. In res, na koncu se je izkazalo, da so me bolj kot kaj drugega motile ravno te zaščitne leče. Ko so mi jih odstranili, sem lahko vsaj odprla oči. Vid je bil še vedno malenkost meglen, ampak je rekla zdravnica, da bi moralo biti do naslednjega tedna vse ok in načeloma naj bi lahko vozila in delala na računalniku.

Vsak dan je bilo boljše… vsak dan sem bolje videla dlje in bližje. V ponedeljek sem se sama peljala v službo in ni bilo nobenih težav. Le črke na računalniku so bile občasno malenkost meglene. Konec preteklega tedna, torej slaba dva tedna po operaciji, sem prijetno presenečena ugotovila, da jasno vidim tudi na blizu. Tudi bleščanje bi po dveh tednih ne povzroča več težav. Morda so oči še malenkost bolj ((kot prej z lečami)) občutljive na svetlobo, morda pa se mi samo zdi in zaradi skrbi preventivno takoj nataknem sončna očala. V vsakem primeru mislim, da se bo tudi to še stabiliziralo. Glede na to, kako sem skoraj dvomila, da se bo meglica sploh razblinila, sem zdaj že veliko optimist. Malo mi je žal, da se nisem v prvih dneh malo bolj potrudila, poiskala diktafon in vsaj posnela prve občutke… ampak razpoloženje ni bilo ravno najboljše. Čeprav se mi zdaj zdi, da ni bilo tako zelo hudo, se še vedno spomnim, da sem bila takrat drugačnega mnenja… s časom pač mine tudi spomin na bolečino in neprijetnosti. Vem le, da sem bila takrat prepričana, da posega ne bi izvedla, če bi prej vedela, kako boleče bo!

Zdaj, ko VIDIM in čutim rezultate, bi morda še enkrat pomislila. Veliko je pomagalo tudi, da sem imela prve tri dni “varuške” – hvala mami in ati 🙂 Prav zanimivo se mi zdi, kako hitro sem se navadila, da ne rabim očal ali leč. Res, da zjutraj in zvečer včasih še pomislim, da jih moram dati notri oz. ven, potem pa se sama pri sebi nasmehnem 😀

Please follow and like us: