Ko pomislimo na poroko, je ena prvih asociacij ((vsaj za ženske)) poročna obleka. Ponavadi je tudi ena prvih stvari, ki se na poroki in kasneje na slikah najbolj opazijo. Ravno zato, mora biti izbrana z veliko mero pozornosti in predvsem potrpežljivosti, ker pa ni vedno lahko.
Moja prva težava na temo obleke je bila, ali zadevo kupiti, izposoditi ali dati šivati po meri? V vsakem primeru je nujno potrebnih nekaj brskanja ogledov, da si lažje predstavljaš, kaj sploh iščeš. Nekaj klikov v Google in že sem imela cel spisek poročnih butikov v Sloveniji in še hitreje ožji izbor v Ljubljani in okolici. Hitro pa sem ugotovila, da je delovni čas teh butikov primeren kvečjemu za gospodične, ki imajo čas poroko organizirati podnevi… Saj razumem, da so tudi prodajalke le ljudje in težko bi bilo pričakovati, da bodo v službi do 22ih, ampak zapiranje od 17ih pa je skrajno nepraktično! Če temu dodaš še težavnost parkiranja pri večini butikov in dejstvo, da že krajše pomerjanje traja slabo uro, je nemogoče karkoli opraviti v sicer običajnem delovnem času. Na srečo je večina odprtih tudi v soboto, a kaj, ko se je za pomerjanje treba najaviti in rezervirati termin, ti pa so v soboto ((le zakaj že)) zelo zasedeni.
Zaradi nepraktičnih okoliščin je bil prvi poročni butik, ki sem ga uspela obiskati Sposa v Zagrebu. Teta je vse organizirala in kot bi mignil, sva sedeli med kupi katalogov in brskali za primernimi oblekami. Prvi catch katalogov je, da obleka v živo najpogosteje ne zgleda niti podobno sliki… drugi catch pa, da ne tebi zgleda še malo drugače… in na koncu, ko primerjaš sliko v katalogu in v ogledalu, si nista niti najmanj podobni! V glavnem, takrat sem našla sanjsko obleko za malo manj sanjsko ceno in na koncu sem se ji stežka odrekla.
Ni mo preostalo drugega, kot da se podam na lov v Ljubljani… po kakem mesecu mi je uspelo dobiti sobotni termin v Poročnem kotičku… seveda sem s seboj peljala še »drugo in tretje mnenje«. Čeprav sem si obleke vnaprej ogledala na internetni strani, je bilo le malo teh v butiku, ker so bile izposojene. Vseeno smo našli nekaj primernih ((beri: dovolj dolgih)) oblek in pomerjanje se je začelo. Kljub malodušnosti prodajalk smo se super zabavali, a na koncu ugotovili, da tu zameni ni prave obleke. Kasneje, ko sem imela malo več podlage za primerjavo sem zaključila, da je izbira tam precej omejena, obleke pa po večini zelo znošene in bistveno predrage!
Isti dan smo brez rezervacije poskusili srečo še v Grazii ob Ljubljanici. Prvi vtis so bile mnoge obleke, ki so se iz prostora v prostor kar nadaljevale…. Gospa je bila glede na prejšnjo izkušnjo kot noč in dan! Izredno prijazna nam je ponudila, da podaljša svoj delovni čas, če se vrnemo čez pol ure. Seveda take priložnosti ne gre zamuditi! Kljub temu, da je bila sobota, je bila izbira neskončna,a v mojem primeru omejena predvsem z dolžino kril. Obleke so bile večinoma v veliko boljšem stanju ((tudi bistveno cenejše)) in ena lepša od druge, a v meni nobena ni prebudila tistega občutka ki sem se ga še predobro spomnila iz Zagreba! Najlepša je bila bordo barve… ne preveč poročno, a kje piše, da mora biti na poroki vse belo? Takrat je bila vsekakor prva kandidatka za rezervo. V Garzio sem šla še enkrat med tednom, ko je bila izbira še večja, a rezultat je ostal enak.
Počasi mi je šlo pomerjanje že na živce in resno sem razmišljala o šivanju po meri. Problem je bil, da sem zdaj točno vedela, kaj želim in tako sem se lotila pošiljanja obleke iz Zagreba nekaterim šiviljam. Pričakovane cene so bile zelo različne in na realna tla so me postavila števila zagotovila, da točno taka obleka verjetno ne bo in da bom morda razočarana.
Kolegice so mi priporočile Krinolino, a kaj, ko je bil urnik nemogoč! Niti v sanjah mi ne bi uspelo priti tja med njihovim delovnim časom, ki je bil še krajši od mojega! Pa tudi če bi se mi po čudežu uspelo izmuznit, na primer med kosilom, bi bilo parkiranje prava nočna mora! Naveličana vsega, sem se odločila poskusiti še v Princu – v petek popoldan sem poklicala, ali imajo v soboto še kako urico prosto in glej ga zlomka… očitno mi je bilo usojeno! Takoj sem poklicala mojo glavno svetovalko in v soboto sva jo polni optimizma mahnili skozi tunel pod Gradom.
Moje navdušenje je sprva malce splahnelo, ko sem videla malo sobico z relativno malim številom oblek. Butik je pač pretežno namenjen šivanju malo drugačnih oblek po meri. Malo bolje je bilo, ko sem si obleke pobliže ogledala… vsaka je bila drugačna in na svoj način posebna. Izbiro je spet olajšal ((ali otežil)) faktor dolžine, a vseeno se je našlo nekaj zelo lepih primerkov. Prva favoritka je imela temno rdeče poševne naramnice in nekaj rdečih detajlov, ki so obleki dali poseben čar… le malo prekratka je bila. Gospodična ((če se ne motim, je lastnica)) me je potolažila, da naslednji teden dobijo novo pošiljko oblek z belo-rdečo kombinacijo. S tem v mislih, sem pomerila še zadnjo kandidatko… nisem mogla verjeti očem… zdelo se mi je, da je v ogledalu okrog mene nekakšen sij… bila je prelepa! V dvomih, kot ponavadi, sem se vseeno odločila počakati še obljubljeno naslednjo pošiljko. Prišla je z malo zamude dober teden kasneje. Obleke so bile brez dvoma lepe, a nobena ni segla tisti beli niti do kolen! In kako sem vedela, da je tista prava? Prijateljica mi je pregnala še zadnje dvome s komentarjem »Nobene nisi imela še tako dolgo oblečene in bila videti tako srečna!« Tako je odločitev padla in ni mi bilo niti najmanj žal… obleka je idealno pasala meni in v celoten koncept poroke in samo okolje in na koncu sem bila v njej cel večer, čeprav sem se nameravala po polnoči preobleči 🙂
Poleg vsega pa je bilo silno dobrodošle, da so bili v ceni najema tudi vsi možni dodatki od tirice, okraskov za lase, ogrinjala in bolera, pa do rokavičk, ki niti niso prišle na vrsto.
Malo me je edino razjezilo, ko sem iz radovednosti brskala po eBay-u in načla mojo obleko za drobiž 😉
0 thoughts on “Zakaj si za poročno obleko izplača vzeti čas”