Nenavaden občutek je, ko še zadnjič stopiš v prostore pisarne, oddaš ključ in se še zadnjič posloviš od prijaznega vratarja. Tam sem preživela nekaj zelo zanimivih mesecev… glede na to, koliko časa sem preždela tam, je bil ta prostor skoraj moj drugi dom. Z mešanimi občutki sem korakala proti avtu… z vsakim korakom sem se počutila bolj sproščeno, bolj svobodno! Lagala bi, če bi trdila, da bom pogrešala dolge popoldneve, nepredvidljiv delavnik… pač pa bom pogrešala zanimive projekte in dobre ljudi, ki sem jih skozi delo spoznala!
In ko se ena vrata zaprejo, se menda odprejo nova… še nekaj mesecev nazaj bi odmahnila z roko in odvrnila, da je to le klišejski pregovor… zdaj pa že vidim špranjo med temi drugimi vrati… novo priložnost! In spet so tu mešani občutki… kakšni bodo sodelavci in še bolj pomembno, kakšno bo delo? Mi bo žal, da nisem še malo počakala, izkoristila toplih poletnih dni in na koncu našla službo, za katero bi bila prepričana, da je tisto pravo? Spet odmahnem z roko… le malo je takih srečnežev, ki pred 30im letom ugotovijo kaj želijo početi do konca življenja in najdejo točno tako delo… nekateri tako priložnost čakajo celo življenje! Ko se bodo nekega dne zaprla ta vrata, ali pa jih bom morda zaprla celo sama… se bodo odprla naslednja in z vsakimi vrati bom bližje svojim sanjam…
0 thoughts on “Ko se ena vrata zaprejo…”