When parents meet (II.)

Doooolgo časa nazaj sem »odprla« temo spoznavanja najinih staršev. Do drugega dela kar nekako nisem prišla. Zakaj pa ne bi danes nadoknadila zamujeno in povzetku prvega srečanja dodala še razvoj naprej…

Odkar sva s fantom resneje začela načrtovati selitev, se je pojavljalo tudi vprašanje, kdaj se bodo med seboj spoznali najini starši. V preteklih šestih letih ni bilo niti potrebe niti priložnosti, s selitvijo pa stvari postanejo bolj resne. Pred pol leta je srečanje predlagala moja mama. Ko smo idejo kot bolj ali manj samoumevno predstavili še očetu, se ta nikakor ni strinjal … prekmalu, prehitro, premalo “psihičnih” priprav in podobno. Pravzaprav je bila reakcij kar malo komična. Vseeno, do srečanja, ki je bilo načrtovana dva tedna kasneje, ni prišlo ((ne sicer zaradi njega, razlog je bil preprosto v drugih obveznostih obojih)). Nekaj mesecev kasneje je bil tudi ati “pripravljen” in začelo se je koordiniranje. Sicer je trajalo nekaj mesecev in vmes so se že začele priprave za poroko, a nek četrtek v lanskem maju sva jih končno dobila na isto mesto ob istem času!

Kakršno paniko je ob bližajočem terminu zagnal ati, sva se z dragim kar malo bala, kako bo prvo srečanje potekalo! Nenazadnje so najini starši iz zelo različnih okolij in imajo precej različne načine življenja. Če sem se prej nasmihala atijevi “nepripravljenosti”, sem začela razmišljati o kompatibilnosti najinih dragih staršev… čeprav bosta mami najbrž čisto ok… uf, ata imata oba svoje muhe! Nekaj dni sem se sekirala, razmišljala o označevanju najbližjih požarnih izhodov… potem sem se naveličala… kar bi pač bo… dovolj so stari, da so se zmožni kontrolirati in če slučajno pride do prelivanja krvi, bomo pač pobelili stene… dejstvo je bilo, da se morajo spoznati pred poroko, da bodo vsaj vedeli kdo je kdo!

Na tisti “usodni” četrtek sem si šla ogledovat vabila… kaj pa naj bi počela… se doma živcirala? Štrudelj je bil pečen in vse ostalo pripravljeno. Ko sem stopila skozi vrata, je dragi korakal po sobi kot ujet tiger… ja, zdaj je pa še njega prijelo…

Končno je prišel čas….

Mislim, da so bili tudi oni kar malo nervozni… nekako kot prvi šolski dan ali prvi zmenek 😛 Na moje olajšanje so bili vsi dobre volje. Posedli so se eni nasproti drugih in se nekaj časa gledali… Zdela se mi je cela večnost, preden se je iz poskusov »small-talk-a« razvil živahnejši pogovor… Od tam naprej pa so se vsi štirje razživeli in čebljali skoraj štiri ure! Bilo je že pozno zvečer, ko so se počasi odpravili domov. Na hodniku so se komaj poslovili od naju in še preden je prišlo dvigalo, že našli novo temo pogovora. Midva pa sva tiho zaprla vrata in si globoko oddahnila, da se je vse tako dobro izteklo! 😀

In kaj lahko rečem skoraj leto in pol kasneje? No, na dopust ravno ne hodijo skupaj, so se pa vmes kar nekajkrat srečali, celo povabili na rojstne dneve in za žlahto se razumejo bolje, kot sva si upala pričakovati! Nazadnje se je spet izkazal pregovor: Tresle se gore, rodio se miš! 😉

Please follow and like us: