Stereotipno smo ženske tiste, ki smo »rojene« nakupovalke. Sama se ne štejem ravno med kronične shoppaholike, pa se včasih vseeno šele doma zavem, da sem impulzivno kupila popolno neumnost… po navadi kak kos oblačila, ki ga bom v najboljšem primeru oblekla enkrat v življenju ali pa čevlje, kjer sem se uspešno prepričala, da bodo udobni, ko pa mi je bilo že v prvi sekundi jasno, da me bodo ožulili še preden stopim iz hiše! Hitro mi je jasno, da me je premamila »ugodna« cena ali preprosto všečen izgled, nisem pa pomislila na praktično uporabnost. In ravno zaradi vrste dejavnikov, ki vplivajo na potrebo, všečnost in končni nakup nekega izdelka, je nakupovanje cela znanost! Večina žensk to razume in se procesu tudi ustrezno posveti. Kaj pa moški?
Večina pripadnikov »močnejšega« spola se nakupovanju najrajši izogne, ali pa ga opravi v najmanjšem možnem številu trgovin in v najkrajšem možnem času. Moj oče najde nekaj, kar mu ustreza in ((ob predpostavki ustrezne cene)) kupi več kosov, po možnosti v različnih barvah. Bratec je imel do nedavnega navado, da je z vhoda preletel police in obešalnike in po dveh sekundah razglasil, da v tej trgovini ni nič primernega zanj. Za mojega moža pa je že velik dosežek, da ne zavije z očmi, ko se odločim pomeriti celo dve različni majici! Tudi, kadar kupujeva zanj, moram pred kabino skoraj postaviti varnostnika, da ne pobegne, preden pomeri troje različne kavbojke.
Pred dnevi mi je prijateljica potožila o nerazumevanju s strani njenega fanta. Proti pričakovanemu ni bila ona tista, ki je želela po nakupih, pač pa je dragi izrazil željo, da si punca omisli par čevljev z visoko peto. In sta šla… V trgovini je zagledala všečen par in ga pomerila. Kot velikokrat, ravno ta par niti približno ni ustrezal njeni nogici. Za žensko je v tej fazi popolnoma jasno, da bo poiskala in pomerila naslednji všečen par. Pa moškemu? Njemu ni bilo jasno, zakaj toliko komplicira… saj bo imela čevlje na nogah le po nekaj ur in za lepoto je pač treba potrpeti! ((Prav rada bi videla moškega, ki bo cel večer plesal – ali samo poziral – v čevljih, ki ga tiščijo že takoj, ko jih obuje!)) Končno mu je dopovedala, da to ne bo pravi par in kot zakleto, v tisti trgovinico ni bilo drugega, ki bi ji ustrezal. Dragi se je odzval popolnoma stereotipno in bil odločen, da bosta iz te trgovine odšla s kupljenimi čevlji ((bog ne daj, da bi moral stopiti še v kakšno trgovino!!!)). Zagledal je par, ki je ustrezal njegovim predstavam in končni rezultat vztrajnega prepričevanja ((z njegove strani)) je bil nakup. Seveda si je prijateljica doma, ko je ponovno odprla škatlo, samo potrdila, da so šolenčki naravnost ogabni in še žulijo po vrhu! Kljub več poskusom mu še ni uspela razložiti, da ji mora biti kos garderobe v prvi vrsti na pogled všeč, kar npr. pri čevljih vključuje barvo, model, obliko in višino pete itd. Podobno je z oblekami, torbicami in ostalimi dodatki. Sledi pomerjanje, ki je najbolj zahteven del procesa… večina faktorjev mora biti ustreznih, preden se začne razmišljati o nakupu. Odgovorne nakupovalke pa imamo na tem mestu še dve fazi… vprašanje, ali artikel res potrebujemo ((odgovor, je ponavadi da, hihihi)) in nenazadnje, s čim ga bomo kombinirale. Slednje lahko pomeni nakup, odstop od nakupa ali pa potrebo pa nadaljnjih nakupih, ker v omari nimamo nič ustreznega za kombinacijo 😈
Zato, dragi moški, lepo počasi… kadar svoji najdražji ponudite nakup obleke, čevljev in/ali dodatkov, podarite zraven še kanček potrpežljivosti in se prepustite naravnemu procesu nakupovanja… brez skrbi, da bo draga našla lep in uporaben kos, za katerega ne bo škoda denarja ((pomaga pa, če znesek vnaprej omejite 😉 )) in bosta v njem uživala oba 🙂
Ah ja, in kadar pričakujete, da se partnerka lepo uredi, se uredite tudi sami, sicer se bo ob vas počutila kot (premalo) plačana spremljevalka iz kataloga.
0 thoughts on “Le redkim moškim se vsaj približno sanja, kaj vse vključuje postopek shoppinga”