Predvsem v tujini so menda popularne pisarne z velikimi odprtimi prostori t.i. »open space«. Pretekli dve leti je bila moja delovna miza v takem prostoru, zdaj pa si luštno pisarnico delim z dvema sodelavcema. Ali bi imela raje čisto svojo pisarno? Ne vem…vse ima svoje dobre in slabe strani…
V open space-u je vedno hrupno, ves čas nekdo čeblja. Hočeš nočeš sem morala najti način, da se izoliram od motečih zunanjih vplivov in tako sem imela večino dneva na ušesih slušalke z glasbo. Na slabše dni je šefe sicer godrnjal, ampak to je bil edini način, da se skoncentriram na svoje delo. In smo že pri drugi nadlogi open space-a… z neposredno nadrejenim šefom ali dvema sediš v istem prostoru… po možnosti nasproti eden drugemu, v slabšem scenariju pa se ti usedejo za hrbet. Tako imaš konstantno občutek, da ti gleda v ekran. Sploh ni nujno, da počneš kaj takega, česar naj med delovnim časom ne bi… preprosto počutiš se »opazovanega«. Pa tu ne gre samo za šefe… vse preveč ljudi je bilo rojenih s preveč aktivnim genom za radovednost! Kolikokrat me je mikalo, da bi okrog mize postavila zid iz stekel, kjer bi samo jaz videla ven in drugi ne noter! Kolikokrat sem si zaželela, da bi bil ta fiktivni zid zvočno izoliran, ker nikogar ne briga, kaj babica potrebuje iz trgovine ((zakaj se o tem sploh pogovarjam v službi? Zato, ker sem tam preživela več kot 10 ur dnevno in izven pisarne nisem utegnila urediti niti najbolj banalnih opravkov))! Po drugi strani pa je taka gigantska pisarna veliko bolj družabna! Vsi vedo, kaj se dogaja ((tako na službenem, kot zasebnem področju)) in če rabiš nasvet sodelavca, se preprosto obrneš k njemu in ga vprašaš. Ko je čas za kosilo in prvi vstane, se mu po želji pridružijo še ostali… ok, to zna biti slaba stran, ker morda določenih oseb ne želiš gledati še med jedjo 😛
Lastna pisarna je z vidika miru in zasebnosti seveda neprimerljivo boljša, a kaj, ko je relativno dolgočasno biti cele dneve sam. Imaš pa svoj mir in prostor… po stenah lahko obesiš vse slike, ki ti popestrijo delovni prostor in telefonski pogovori so kar naenkrat samo tvoja stvar!
Vmesna varianta pa je pisarna, ki jo deliš z manjšim številom sodelavcev… uf, tricky business! Ob predpostavki, da so »cimri« prijetne osebe, je takšna ureditev jackpot… ampak… ampak, kaj če so neprijetni, asocialni, tožibabe in se med seboj na splošno organsko ne prebavljate? Moja najhujša nočna mora! Tak majhen kolektiv, ki načeloma sicer pomeni bolj mirno okolje za delo, takoj zamenjam za hrupni open space!
Zaenkrat imam srečo… vsi cimri so ((in so bili)) zelo simpatični… delo je v miru opravljeno, hkrati pa ne manjka dialog, ki popestri delovni dan. Upam samo, da me prvi vtis ne vara in se dobri cimri ne prelevijo v tajne agente, ali preveč tekmovalne birokrate, ki gredo za svoj cilj preko trupel.
4 thoughts on “»Open space« vs. ločene pisarne”
nevenka · 9. november, 2009 at 14:16
Imam svojo pisarno že kar nekaj let, težko bi se spet navadila na več ljudi. Saj je bolj družabno, če imaš srečo, tako kot praviš, da so to prijetni ljudje, dela se pa kar težje in slabše.
Domen · 9. november, 2009 at 14:35
Jaz si pisarno delim z sodelavcem, je pa najina pisarna prehodna pisarna k še dodatnima dvema šefoma. Torej imava veliko hrupa in sprehajanja ljudi. Pa me to niti tok ne moti, kokr me moti to da je moj sodelavec vročekrven jaz pa mrzlokrven. Kaj s tem mislim? on sred poletja nažiga 8 ur klimo jaz pa bi raje odprlu okno al pa vsaj jo za par ali urco ugasnil pa potem spet prižgal. Ali pa zdaj pozimi ko mene zebe ker je njemu vroče ko je ves zadekan v pisarni, mene pa v majčki, spodnji majčki in jopci kljub vsemu zebe. In ko sm v bundi ker me zebe sm pa jaz čuden. Pa ko bi rad mel mal diskretnosti za kak pogovor je nimam. Tko da sm raje za svojo pisarno.
kren · 9. november, 2009 at 15:22
kako razumem tole:-) Jaz tudi delam v “mono” pisarni. Vedno nekdo z nekom komunicira in tudi jaz rešujem stvar s slušalkami. Ni pa mogoče slušalke imeti gor 5 dni na teden in vse reševati s tem. Poleg tega je tudi veliko premikanja. Nekdo vstane in gre k drugemu kolegu, na wc, v kuhinjo, na čik,… Ljudje smo nagnjeni k temu, da refleksno pogledamo, razen ko smo res zatopljeni v nekaj (delo ali karkoli), da tega ne opazimo. Se strinjam, da ima svoje prednosti in pomanjklivosti en in drugi način. Trednutno pa ne bi imel nič proti, če bi poskusil z manjšo pisarno. Za veliko že dobro vem kako funkcionira, saj delam tako skoraj 10 let.
salabajzer · 11. november, 2009 at 12:11
Sam sem sprobal vse tri opcije (dva v pisarni, zverinjak s 14 komadi, zdaj sem pa sam) in moram reči, da mi je bilo de best, ko sva bila dva. Super sva se štekala, postala prijatelja tudi privat, motil naju ni nihče.
V zverinjaku je bil problem, ker so bili trije nizkorasli dedci in so pomanjkanje višine skušali nadomestiti z glasnim govorjenjem po načelu: če se me ne vidi, naj se me vsaj sliši in včasih so bili neznosni. Je pa prednost ta, da pada veliko dobrih for, katerim se režiš. Sem pa imel zelo dobro mesto, od koder mi ni mogel nihče buljiti v monitor.
Ko sem menjal službo in sem prišel iz zverinjaka v svojo lastno pisarno, sem na začetku ničkolikokrat glasno začel stavek in pogledal čez… Nasproti pa nikogar.