Veseli december in z njim evforija praznovanj in obdarovanj je mimo. Vseeno me še tu in tam kaj spomni na pretekli mesec. Danes sem med zajtrkom opazovala najino smrekico… najprej sem pomislila, da je že skrajni čas, da jo pospraviva… potem pa sem si mislila, da nikomur ne škodi in ne bo nič narobe, če me še nekaj dni spominja na tople tedne zadnjega leta.
Misli so nadaljevale pot in prišla sem do vprašanja, kaj so mi pomenili ti praznični tedni. Kuhano vino? Čas za počitek? Druženje z družino? Prijatelji? Darila? Morda je bilo slednje dolgo časa osrednji del dogajanja. Predvsem, ko smo bili mlajši, se je vse vrtelo okrog Dedka Mraza oz. Božička, katerikoli je pač tisti leto prišel. Tudi kasneje, ko sem začela sama kupovati darila, so bila ta center moje pozornosti in če pomislim nazaj, sem se veliko preveč obremenjevala z njimi.
Z vsakim letom pa ima obdarovanje zame bolj simboličen pomen ((ne maram pa sranja in daril, ki kar kričijo popolno odsotnost razmisleka)). In ko res dobro pomislim, kaj je bil vrhunec vsega? Ko sem popolnoma iskrena sama s seboj? Takrat si lahko priznam, da je najlepši del praznikov obisk pri babici. Skoraj cela družina se zbere na predbožični večer in vse je popolno… skupaj okrasimo smrekico in s kupom okraskov damo tudi preostanku sobe pravo vzdušje. Ne manjka niti mlada pšenica iz katere kuka figurica Božička. Babica je verna in zanjo ima praznik morda še veliko večji pomen. Jaz nisem… iskreno, mi je skoraj vseeno, na kateri dan se je kak biblijski lik rodil, umrl ali vstal od mrtvih… a vzdušje, ki nastane ta večer je zame bistvo praznikov, napoved skoraj končanega starega leta in še kaj. Ta večer smo vsi skupaj, veseli ob dobri hrani in v prijetni družbi. Kdo ve, koliko let bo še tako…
Seveda ne manjkajo darila. Po večerji se usedemo okoli drevesca in vedno ima nekdo nalogo »Božička«. Počasi deli darila in posamezno jih odpiramo. Otroci, pa čeprav odrasli, smo v njihovih očeh še vedno otroci. Zadnja leta sem oz. sva z mamo poskusila umiriti količino daril, a vedno pride nazaj odgovor »dokler lahko, bomo… potem pa itak ne bomo več mogli«. In pri tem vedno ostane. Dobro, uspeli smo se zmeniti, da daril ne nosi več Zajček, ampak Božiček se ne da! A tudi, ko tega ne bo več, ali pa bo bolj skromen, tudi takrat bo bistvo ostalo v enem redkih večerov, ki ga družina preživi skupaj…
3 thoughts on “Kaj mi sploh pomeni Božič?”
Urška · 13. januar, 2010 at 14:03
Se strinjam. Tudi meni ogromno pomeni, da se na božični večer zberemo pri mojih starših. Se mi zdi, da je to ena redkih priložnosti, da smo skupaj brez izgovorov – smreka z okraski in svečke dajo pa piko na i. 🙂
MarkoJ · 13. januar, 2010 at 17:12
Meni kot praznik ne pomeni nič. Vendar že misel, da se veliko družin zbere na ta dan, da se imajo lepo in saj enkrat malo poklepetajo v prijetnem vzdušju med seboj, je lepo da tak praznik obstaja. Res ni potrebno tekmovati v količini in vrednosti daril, ta so lahko čisto simbolična in preprosta, vendar, če so izročena z iskrenostjo, je to vredno več kot ne vem kako bogastvo. Sam rad dam kako darilce, čisto preprosto in veliko raje vidim, da ob njem nekdo uživa, kot da potem, ko je prepozno nekdo nosi gore rož na grob, ko nikomur nič več ne pomenijo, še manj koristijo. Zato je lepo z malenkostmi in predvsem pozornostjo osrečiti ljudi, dokler se ti še zavedajo, da jih imaš rad. Kajti marsikje ni tako in tam je žalostno, tam noben praznik ne prinese veselja, ali saj kanček veselja v že tako težke čase. Tisti kratek čas ko obstojamo, se je potrebno potruditi in sejati medsebojno veselje, radost in pozornost. Kajti obžalovanje ne prinese nobenemu ne utehe ne radosti. Zato je potrebno biti pameten in se zavedati, naš čas je kratek, zato ga izkoristimo za dobra dela in dobre odnose. Kar tak praznik, vsekakor ima namen. Pa lepo se imejte in bodite srečni!
Hiti · 13. januar, 2010 at 19:02
Meni je kot otroku pomenil nekaj lepega, sedaj pa so mi prazniki odveč in komaj čakam, da se januarja spet začne faks. Ta kolektivna decembrska zadetost mi gre na jetra.