Vsake toliko se z dragim odpraviva na sprehod do ljubljanskih Žal. Prvi razlog je, da je to nek cilj in jaz ga pri sprehodu rabim. Pač nisem kuža, ki mu je glavni namen sprehoda, da se polula, pokaka in ovoha s sosedskimi cucki. Drugi razlog pa je, da če sva že blizu, obiščeva pokojne prednike, vsaj za silo pospraviva grobove in prižgeva svečko ali dve.
Tako sva se tudi v nedeljo toplo oblekla in odpravila. V trgovinici s svečkami sva kupila par in nadaljevala sprehod. Kako mirno je bilo… Snežna odeja je že tako spokojni okolici dodala zimski čar. Zdelo se mi je še veliko lepše, kot npr. za Dan mrtvih, ko vzdušje delajo deset tisoči migajočih svečk. Vse lepo in prav, dokler mi nekje na pol poti ni kapnilo… skidane so bile samo glavne poti!
Vseeno sva nadaljevala pot in se ustavila na začetku stranske potke in na samem koncu je bil najin cilj. Dragi se ni pustil zmotiti… če sva že tukaj in imava svečke, jih bova pač tudi prižgala in korajžno je zakorakal v sneg. Mislim, da je tudi njega malo presenetilo, ko mu je ta segal do kolen ((pa nisva ravno pri nizkih))! Zdaj je kar je in šlo je naprej… še nekaj časa mi bo žal, da sem pustila doma telefon… čeprav nizko kakovostni posnetki, bi bili prav za home-video kolekcijo!
Ko si je iz čevljev iztresel sneg, sva nadaljevala pot do drugega cilja. Čeprav je bil tokrat grob moje »dinastije«, je dragi ponovno đentelmensko zagazil v sneg… saj nima smisla, da sva oba mokra, kaj ne? Dodaten bonus tokrat je bila smreka ob sosednjem grobu, ki je radodarno stresla ves čez vikend nabrani sneg ravno na nagrobni kamen. Pogumno se ga je lotil in kot bi mignil, je tudi druga svečka veselo migotala.
Srečala sva tudi nekaj starejših gospa, ki so zmedeno opazovale globoki sneg. Mislim, da so se kar vse odločile, da se vrnejo, ko bo malo topleje. Ampak njih še razumem… Verjetno prihajajo na Žale periodično in kot midva, niso pomislile, da bi bil sneg izpred nekaj dni lahko večja ovira.
Bolj zabavno se mi je zdelo dogajanje na parkirišču… Očitno je bilo ravno v času, ko najbolj zgodnji zaključijo nedeljsko kosilo in iz avtov so se valile cele dinastije… minimalno tri generacije. Pa dobro, še eni, ki niso pomislili na sneg. Nasmehniti pa sem se preprosto morala bo njihovi opravi… pelc mantli, fine kučmice in še bolj fini čeveljci… vsi po vrsti, moški in ženske. Edino lopate ni imel nihče s seboj 😛
0 thoughts on “Žale pod snegom”