Ja, vem… papirnata pošta je pase, mimo, adijo, zgodovina… ampak vsake toliko smo vseeno primorani poslati ali dvigniti kakšno pošiljko priporočeno in to pač zahteva obisk pošte.
Ker je nujno, da je moja kuverta na cilju jutri, sem se odločila skočiti na bližnjo pošto pred službo. Nekako mi je celo uspelo in sem se od doma odpravila pol ure prej, da bom čim manj zamudila. Pri pošti pa me je čakal mrzel tuš… odprejo šele od 8ih! In kako, lepo prosim, naj pošten človek odda pošiljko in pride pravočasno v službo? Nuja je pač nuja in tako sem se 20 minut sprehajala med bloki in si mislila svoje…
Naj grem prihodnjič na pošto po službi? Hja, z veseljem, a kaj, ko se zapre ob 18ih in praviloma to pomeni hitri šprint 🙁
Prej sem živela na obrobju Ljubljane in najbližja banka je imela nenavaden urnik… v dveh izmenah. Res, da si ga je bilo težje zapomniti, a tam si se lahko ustavil pred ali po službi, ker so pametno odprli oz. zaprli pol urice kasneje, kot je pričakovano za običajno pisarno.
Dobro, upravne enote imajo tudi bolj ali manj zarukan urnik, ampak vsaj kak dan malo »potegnejo« in tja moram veliko manj pogosto, kot na pošto…
6 thoughts on “Izgubljenih 20 minut življenja…”
niko · 23. februar, 2010 at 12:39
Predlagam selitev na Zahod: tam boste na pošti čakali najmanj pol ure – v najbolj ugodnem primeru.
Mislim, da je pot v tujino toliko odprta, da je čas, da slovenceljni spoznamo, da so drugod institucije praviloma bolj slovencljevske od naših.
Zdaj pa: navali narod nerazgledani na tipkovnice!
😛
niko · 23. februar, 2010 at 12:40
Je treba dodati zapis o operativi?
Chiara · 23. februar, 2010 at 15:48
Eh, Niko… ni nihče zagrizel 😉 Pa nisem sigurna, ali kritiziraš slovenceljne ali hvališ naše inštitucije?
Ne vem, no… najbrž zelo odvisno od države. Če bi odprli pošto ob 7ih in bi čakala pol ure, še vedno ležerno pridem v službo do 8ih.
Doslej sem pa v tujini imela težave samo s pošto v Hondurasu, pa še to le zato, ker je nisem našla 😛 Seveda z izjemo Turčije, kjer so zelo kooperativni pri prodaji znamk, samo jih potem malo manj kooperativno še dol poberejo…
Res pa je tudi, da na potovanjih nimam navade pretirano zahajati na pošte, banke in podobno. Moram pa res pohvalit Kitajce (kdo bi si mislil)… na banki sicer res čakaš kot utrgan (jih je pač ogroooomno in so precej počasni), ampak sistem je super organiziran in še sedežev je dovolj!
niko · 23. februar, 2010 at 17:30
Ne hvalim in ne grajam: le primerjalno enačim. Skoraj. Vsekakor ne zaostajamo.
Mi je pa dojadilo slovenceljstvo, da Slovenijo in Slovence eminentne nule trpajo pod nulo.
To bi bil večji del večji del.
PRIPIS: Pri tem, da ni nobeden zagrabil, si pa povsem mimo vsekala, saj meni že dolgo ne gre za to, da bi kdorkoli zagrabil, temveč za to, da bi, a raje nosijo v sebi.
Disciplinirati jezike je težka naloga.
🙄
Anubis · 23. februar, 2010 at 17:43
“Disciplinirati jezike je težka naloga”
Saj veš, prag pa to 🙂
priabsurdu · 12. marec, 2010 at 8:47
Slava in čast kapitalizmu, kjer je vse kot po reglcih, vsi gledajo mrko in se držijo namanj držljivih pravil.