Otroci skačejo, tečejo, padajo. To je v njihovi naravi.
Priznam, pri prvem sem rabila kar nekaj samopremagovanja, da sem ga pustila pasti… ja pustila! Otrok se namreč mora naučit kako pasti oz. kako se pri padcu ujeti. Seveda sem vsakič stekla k njemu, jaz bolj prestrašena kot on in šele po več mesecih (ko je bilo že prepozno) dojela, da se včasih bolj kot padca ustraši mojega strahu.
Pri drugem te napake nisem ponovila… torej, pri nedolžnem padcu nisem tekla s hitrostjo geparda, nisem ga sama vlekla s tal, nisem panično tipala vseh kosti in bleda spraševala, če je vse v redu. Verjetno sem se mnogim “helikopterjem” na igrišči zdela čudna, ko sem včasih tudi z dveh metrov razdalje rekla kaj v stilu “Joj, a si zajčka ujel? Hitro ga primi in mi ga prinesi!”. Do solz najpogosteje niti ni prišlo. Tudi nasmeh je bil praviloma na obrazu še preden mi je “zajčka prinesel”.
V bistvu je Pikec nekaj let kasneje veliko bolj občutljiv, če pade. Zdaj gre verjetno že bolj za ranjen ponos, ko se znajde na tleh. Utrujenost v takih primerih seveda ne pomaga… nedavno se je uspel trikrat ali celo štirikrat spotaknit čez isto korenino.
Naša Princeska ima (ja, kljub temu, da je punčka) enak režim. Trenutno smo v fazi “glej nazaj in teci naprej”. Ajej, saj ni treba narisati, da se male nogice zapletejo, predno rečeš “zajček”. Ampak se dobro drži… moram priznat, da je kar trdoživa punca… ob dveh bratih skoraj mora biti 😉
Kaj pa, ko se posledica padca le vidnejša od ranjenega ponosa ali trenutnega strahu? Takrat se Pikec čez igrišče dere “Mamiiiii! Sivkooooo!!!”. Seveda pričakuje, da bom prišla in prav je tako. Ampak bohnedaj, da pridem brez sivke 🙂 Naše opice že vedo, da mala vijolična torbica v mamini torbi skriva čarovnijo, ki prinese olajšanje… ponavadi je to kar sivka, ki je en velik must have vsake domače lekarne, tudi če sicer ne uporabljate eteričnih olj! Včasih ji rečejo kar “švicarski nož” med olji.
Naša zadnja pot v vrtec to šolsko leto se je žal tik pred vrati zapletla… no, zapletle so se male nogice… in čeprav je bila ranica za pol mojega nohta na mezinčku, kri kar ni nehala teči. Po kaki minuti brisanja in pivnanja (zakaj imam v takih trenutkih vedno belo majico ali svetle hlače?!?), mi je le kliknilo (mala pač sama še ne pove)… vzela sem čisto sivko in mini kapljico dala na ranico. Ni minilo pol minute, ko je kri nehala teči. Prijazna vzgojiteljica je za zaščito dala še obliž in neprijetni dogodek je bil pozabljen 🙂
0 thoughts on “Otroci morajo pasti!”