Družinska jutra so naporna! Naporna, ko te za vikend malček zbudi ob petih. Naporna, ko čez teden otrok ne moreš spraviti iz postelje niti ob pol osmih. Naporna, ko moraš otroka (ali več njih) pravočasno spraviti v vrtec in/ali šolo, potem pa še ujeti zadnjo minuto prihoda v službo. Naporna že takrat, ko otroci sodelujejo… kaj šele takrat, ko bi šli v popolnoma drugo smer.
In družinska jutra so čudovita! Čudovita, ko te prebudi veselo čebljanje. Čudovita, ko se k tebi stisne dete v mehki plišasti pižamici in te nežno poboža po obrazu. Čudovito prisrčna, ko te otrok potrpežljivo poskuša prepričati, da je bilo spanja dovolj in da je čas za serviranje jutranjega napitka… »Pi mami… pi!« (Pridi mami, pridi) in zraven poskus dvigniti mamino težko rito s postelje. Čudovita, ko v dnevno iz svoje sobice pricaplja krmežljavček in se za trenutek še stisne k tebi na stol ali kavč.
Idealno se zbudimo vse veseli in zadovoljni… hop se oblečemo, popijemo napitke, torbe so pripravljene in že poskočno stopamo proti šoli in vrtcu. Nasmejani se v vrtcu preobujemo, poljubčkamo in poslovimo in smo ohinsploh zgled popolne vesele družinice. Hm… se zgodi… res, prisežem… in takrat bi se na poti v službo najraje ustavila na kozarčku penine 😉
Malo manj idealno se že zbujanje začne z godrnjanjem, obleke niso »dobre«, čevlji se nočejo sami obuti in nikakor se ne moremo dogovoriti za ustrezno prevozno sredstvo. Lahko je bilo tudi vse kot po maslu, pa bo imela kapa zavihan rob in idile bo konec. Kje je šele točno določena kombinacija poslovilnih besed, poljubčkov in objemčkov. Izkušnje so me izučile, da imam vedno pod vozičkom rezerven paket robčkov… včasih dva, ker se verjetnost joka po poti s številom otrok eksponentno povečuje.
Je nekdo rekel voziček? Prvo predavanje v vrtcu nam lepo razložijo (in poslušala sem ga 3x), da je treba otroka spodbujat k hoji. Vse lepo in prav, a 600 metrov do vrtca lahko traja n.e.s.k.o.n.č.n.o. Nekateri starši se še za manjšo razdaljo raje odločijo vzeti avto… in zaparkirati pločnik, po katerem naj bi se vozili vozički in hodili malčki. Jaz sem se odločila, da tudi dvoletniku ne bo kritično škodilo, če se bo za ceno mirnejših živcev peljal(-a) v vrtec v vozičku.
In če vzamemo v račun, da smo se zadnjo uro in pol kregali, objemali, tolažili, pihali noske in še malo kregali… Mi lahko zamerite, če sem kanček nepotrpežljiva do šolarja, ki 2 minuti po zadnjem zvoncu v največjem miru brska za copati in jakno slači počasneje, kot bi se poslavljal od najljubše igračke? Mi lahko zamerite, če vrtičkarju po 207 muhah v zadnje pol ure zabrusim, da imam končno dovolj in naj prečka zebro, ker nas avti čakajo že dobro minuto? Mi lahko zamerite, če z napetim obrazom korakam, diham in samo poskušam p.r.e.ž.i.v.e.t.i.?
Mislim, da smo se že vsi znašli v situaciji, ko smo naleteli na znerviranega otroka in še bolj znervirano mamico. Prav tako mislim, da smo se vsi, ki imamo otroke že znašli v vlogi te mamice. V trenutku, ko je vsega preveč, ko preprosto NE zmoreš več! Zelo lahko je v takem momentu, ko smo sami mirni in je vse potekalo po načrtih, to mamico obsojati zaradi pomanjkanja potrpljenja, empatije, taktnosti ali celo nesposobnosti obvladati lastnega otroka… in o tem po možnosti pisati še v kakšni Facebook skupini ali komentirati prijateljici, da »tale je pa še bolj utrgan kot moj«. Zelo lahko si je predstavljati, kako bi sami ohranili trezno glavo in otroka prijazno in učinkovito potolažili, da skupaj nadaljujemo pot proti jutranjemu cilju. Še lažje si je misliti, da naši otroci pa česa takega že ne bi naredili (mimogrede, zarečenega kruha se največ poje 😉 ). Pravega sočutja in empatije (ali pa konkretne lastne izkušnje in nenapihnjen ego) pa je treba, da se postavimo v vlogo te mamice… kaj vse se je dogajalo pred našim srečanjem, kaj je v ozadju, kaj teži tudi njo, ne le otroka. Za vsakim izpadom otroka ali odraslega je razlog. Tako kot odrasli, morajo tudi otroci sprostiti svoj »ventil«. Žal je to praviloma ob najbolj neugodnem času. Včasih je to treba vzeti v zakup.
Imam prijateljico, ki sem jo spoznala preko otrok. Nekoč mi je povedala, da me je (že predno smo se začeli družiti) opazila tudi prej in sem se ji zdela »zatežena«. Ja, verjamem… predvidevam, da je zdaj spremenila mnenje, sicer ne bi bili prijateljici. Vidi me namreč tudi v drugih trenutikih… ne samo takrat, ko poskušam preživeti. In sama se večkrat ujamem v past ocenjevanja in razmišljanja »jaz bi to naredila drugače« … in VEM, da je veliko lažje komentirati, kot preživeti t.i.s.t.i. trenutek.
0 thoughts on “Otroci in odrasli… vsi smo samo ljudje… Ne sodi nas po dveh minutah!”