Mislim, da se je Levček že rodil, ko je s prijatelji pogovor naletel na ocene v šoli in prihodnost naših otrok. Takrat sem bila mnenja (no, sem še vedno), da mu bodo same petice v šoli manj koristile, kot znanje tujih jezikov. To je bil tudi razlog, da sem ga še pred šolo vpisala na tečaj angleškega jezika. Ne pravim, da bi mirno s kavča gledala dvojke. Ampak prepričana sem, da brez znanja vsaj enega uporabnega tujega jezika tudi vse petice tega sveta ne bodo pomagale, da najde poklic in službo, ki si jo bo želel (in bo v njej uspešen). Ta moj pogled je tudi razlog, da ne razumem pogostega upiranja staršev, da bi se otroci v šoli čim prej učili tujega jezika. Ok, program je natrpan, tu ni dvoma, ampak balast ni v tujih jezikih.
Sama sem se (pravijo) angleščine začela učiti v mali šoli in na tečaje sem hodila do konca srednje šole. Vmes dodala še nemščino. Želela italijanščino in na koncu poskusila francoščino, s katero se res ne ujameva. Na faksu sem se vpisala na španščino – ne zaradi nadaljevank, ampak zaradi ljubezni do glasbe in latino ritmov.
Precej je bilo razmišljanja tudi o dvojezičnosti v družini. Priznam, iz praktičnih razlogov v to nisem silila. Nisem pa prepričana, če mi ni čisto malo žal. V štartu sem se ustrašila, da bo otrok »zmeden«… neumnost, ker sama sem menda pri treh (ali tam nekje) letih furala pogovor z babicama v dveh jezikih izmenično in gladko.
Danes je pri nas doma čisto preveč kaotično in sploh ne pomislim več na stalno uporabo dveh jezikov. Pa vseeno, včasih poskusimo. Težava je, ker Levček bi vadil angleščino ali nemščino… Pikec pa se je zagrel za španščino. Zelo zanimivo je tudi opazovati, kako različno hitro se učita. Že pri »poletni« hrvaščini sem opazila razliko.
Zanima me, kakšne izkušnje imate ostali pri otrocih in zgodnjem spoznavanju jezikov?
0 thoughts on “Tuji jeziki – pot v svet”