Zadnje čase po FB kroži »vic«. Starši naj bi bili odgovorni za vzgojiti otroka v »pridnega« , socializiranega, poštenega človeka. Po drugi strani naj bi bil učitelj odgovoren, da ga nauči brati, računati, zgodovino, kemijo itd.
Sicer se ne strinjam s tako črno-belo delitvijo nalog, ampak dandanes je navada, da se vse naloge delijo, da se lažje išče krivca in odvrača lastno odgovornost. To bi tudi napisala kot komentar pod zgornji vic, podprla učitelje, da je sodelovanje staršev in učiteljev seveda potrebno… ČE se ne bi spodaj vrstili komentarji učiteljev, pa tudi staršev, da brez utrjevanja snovi doma uspeha v šoli ni pričakovati. In ubogi učitelj pri tem nič ne more.
Eeeeee, pa ni tako! Oz. je tako v svetu in pri učitelju, kjer se je potrebno snov nadudlati na pamet. Seveda je za to potrebno ponavljanje… in najverjetneje ga nikoli ni dovolj! Tako učenje je đabe, če potem dva tedna kasneje vse pozabiš.
Šteje znanje, ki ti zleze pod kožo. Učitelj, ki zna snov podati razumljivo, logično, povezano, z asociacijami in predvsem učitelj, ki zazna razliko med posameznimi učenci… ta učitelj ne bo imel toliko težav s tem, da ima tudi otrok popoldan nekaj časa zase, za svoje hobije, šport ali zgolj gledanje v prazno steno. In tudi njegovi učenci bodo bistveno več odnesli od ur preživetih v šoli.
Nisem učiteljica… zavestno… ker (čeprav že od nekdaj obožujem otroke) vem, da bi me živo pojedli. Občudujem, spoštujem ljudi, ki se odločijo za poklic vzgojitelja ali učitelja, ker se čutijo »poklicane«, ker so pripravljeni svoj čas in energijo vložiti v vzgojo in poučevanje naše najmlajše generacije. Hkrati pa gojim do njih visoko pričakovanje, da bodo svoji izbiri zvesti in ne iskali bližnjic.
Seveda so otroci s težavami pri razumevanju in snovi, ki jih je težje osvojiti. In tam se še najbolj pokaže, česa je sposoben učitelj. In ja, so dnevi ali vikendi, ko je treba tudi doma kaj narediti, povaditi, pred testom ponoviti. SO tudi naloge, ki jih otroci ne zmorejo sami… tu krivim učni načrt in slabo prilagojeno nalogo, slaba navodila in še kaj… ampak ja, takrat tudi pomagamo (ne naredimo, pomagamo otroku)… vendar ti dnevi so bolj izjema, kot pravilo. Zame so starši komaj vedeli, da hodim v šolo! Projekte sem delala s sošolkami. Kakšen popravek slovnice ali kasneje dodatna razlaga pri fiziki, redko pomoč pri spraševanju pred testom.
Opažam, da včasih otrok pride domov z nalogo, kjer ne ve niti, kje bi se je lotil. V najboljšem primeru prinese listek za starše s pojasnilom osnovnih »pravil«. Dopuščam možnost, da ne posluša pozorno ali bolj verjetno pozabi teoretična navodila, ker nima še povezave s prakso. Slišala pa sem za primere, ko so prišli otroci domov z navodilom v stilu: »vam bodo starši čez počitnice pomagali narediti predstavitev v PowerPointu«… haloooo… nekateri še računalnika nimajo in kje piše, da obvladajo Office? Tako da v takem primeru slabo opravljena naloga v prvi vrsti ni napaka učenca, ampak učitelja.
Zato NE… popoldnevi mojih otrok niso namenjeni utrjevanju snovi! Fanta sta v podaljšanem bivanju in pred igro, športnimi in drugimi dejavnostmi imajo čas namenjen nalogam, ponavljanju ipd. Če ni naloge, starejši ta čas lahko berejo, mlajšim učiteljica naredi pester program. Če večina otrok v 45 minutah ne uspe narediti naloge, je čas, da se učitelj ali učitelji usedejo in krepko premislijo.
In doma, po 8 urah v šoli? Delamo samo še najnujnejše zlo – zadnji teden sta bili to dve kratki obnovi in vaja za govorni nastop. Sicer jih pustim, da si dejavnosti izberejo sami – najsi je to preštevanje nalepk, ustvarjanje s plastelinom ali igranje s flaško vode. Včasih se igramo družabne igre – kar je pri 5 letih razlike v starosti kar projekt. Poskusimo pa brati, čeprav ne čisto vsak dan. Včasih berem jaz. Včasih nagovorim starejšega, da bere bratcu in sestrici. Včasih pa prvošolček mrcvari besedilo za svojo vajo. In včasih na kavču beremo/listamo vsak svojo knjigo (sicer precej redko pride tak mir, morda kak vikend, ko mlajša dva počivata). IN včasih ne počnemo nič omembe vrednega… po šoli »bluzimo« zunaj, se družimo in doma samo še pojemo, se umijemo in gremo spat.
Zato vse učitelje, ki so si zadali misijo dnevno zaposliti otroke za cel popoldan, sprašujem: Kaj vi počnete popoldan? Mislim na povprečen vsakodnevni popoldan, ko ste oddelali (načeloma) 8 urni delavnik in ni posebnih priprav, popravljanja testov? Morda pokličete šefa in vprašate, če lahko naredite še kaj? In kaj ste počeli kot otroci?
Da ne bodo samo učitelji “črne ovce”, sledi 2. del 😉
0 thoughts on “Kaj naj bi otroka naučil učitelj in kaj starši? 1. del: učitelji”