Par let nazaj, ko “smo bili” prvič prvčki… ja ja, SMO bili, ker to je velik dogodek in prelomnica tako za otroka, kot za starše. Pa drugače nimam navade poročati, kako “smo” dobili 5-ko ali kako “smo” nehali kakat v pleničke.

Anyway… v prvi razred je starš po zakonu dolžan otroka pospremiti do vrat. V teoriji je starš tudi tisti, ki je dolžan skrbeti, da otrok pouka ne zamudi… kar pa je malo zapleteno, ko se obut in oblečen mlajši bratec na vratih odloči, da mora nujno kakati in ko končno opravi, se v pleničko podela še do vratu v pajac zadekana sestrica. Tako sem se redno opravičevala razredničarki, ker zamujamo in pravzaprav nisem imela prav veliko pojma, kako izgledajo šolski hodniki 20 minut pred prvim zvoncem. Potem pa nam je nekajkrat uspelo! Skupaj z vsemi smo doživljali direndaj, ki je bil toliko večjo zaradi nekaj staršev, ki zaskrbljeni niso hoteli prepustiti otrok samih sebi… učiteljev namreč takoj po odprtju vhodnih vrat večkrat ni bilo na spregled. Po mojem mnenju v primeru prvošolčkov nesprejemljiva situacija in hočeš nočeš sem z vsemi tremi ždela v šoli dodatnih 10 minut.

Pa boste rekli “helikopterski starši”. Kaj se pa lahko zgodi v 10ih minutah? O, kar precej in če nimate starševske glave v pesku, boste priznali, da že 2, kaj pa šele 25 otrok na kupu hitro ušpiči kakšno nevarno neumnost.

Zgodilo se je, da sem stala tik ob vratih, ko sta skozi njih “priletela” dva fantiča. En je vpil “au au au”, drugi pa se je smejal in še kar grobo rinil vanj. Nasilneža sem poznala (sicer ok fantek, a malenkost nagajiv). Po nekaj sekundah sem mu rekla, naj sošolca pusti, ker ga boli. “Saj se samo hecava!” je bil odgovor. Poskusila sem mu na kratko pojasniti, da hec je hec, dokler je hec za oba. Drugi me je s tal pogledal v prvem trenutku hvaležno, potem pa se pobral in malo v zadregi rekel, da je vse ok. Fanta sta šla v razred in naslednjih par minut ni bilo videti težav.

Zakaj se mi tak na videz mali in nepomemben dogodek zdi “big deal”? Ker imamo v začetnih in na videz nenevarnih situacijah super priložnost otrokom razložiti, kaj je ok in kaj ni. Dobro vemo, da ljudje, sploh pa otroci, preizkušamo meje. In nemalo kdo bo meje potiskal naprej in naprej, dokler bo šlo. Na drugi strani pa se bo nekdo drug pustil potiskati naprej in naprej, dokler ne poči film, dokler le še fizično in/ali psihično zmore. In to ni ok, to moramo otrokom privzgojiti in veljati mora v obe smeri!

Zakaj sem se spomnila na tisti mali, nepomembni in oddaljeni dogodek? Zaradi spodnjega članka o postavljanju osebnih meja.

Fighting The Patriarchy One Grandpa At A Time

Če na kratko povzamem. Dedek se je hecal s svojo triletno vnukinjo (no, bil je krušni dedek), jo žgečkal ipd. Mali to očitno ni ustrezalo, a ni upala ničesar reči. Umakniti se ni mogla, ker je bila v stolčku za mizo. Vskočila je mama, ki je na dekličino prošnjo dedku pokazala mejo. Mejo, ki je kot deklica ni poznala in ki je še danes ne pozna njena mati. Mejo, do kje lahko v nekoga “rineš”. Mejo, ki jo MORAŠ postaviti sam zase in pri čemer potrebuješ samozavest, zgled, zavedanje, da je tvoje telo TVOJE. Brez strahu ali sramu, kaj si bodo mislili drugi. Vse je hec, dokler je hec za vse vpletene. Potem pa se zgodba konča.

Kar moramo naučiti svoje otroke je tako postavljanje svojih osebnih meja, kot tudi spoštovanje osebnih meja drugih.

Kako? V zgornjih zgodbah je že primer. Pa naprej? Odprta sem za predloge 🙂

Please follow and like us:
Categories: OtrociVzgoja

0 thoughts on “Hec je hec, dokler je hec za vse”

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Related Posts

Otroci

Barbike za hčerko… ali morda vnukinjo… kam z igračami?

Ni bilo veliko stvari, ki sem jih še kot deklica želela prihraniti za svoje otroke (v tem primeru za hčerko). Barbike, na katere sem zelo pazila, so bile na vrhu spiska. Pa morda ne toliko Read more…

Aktivnosti

Moj otrok ne bo delal bralne značke

“Samo še zadnja pesmica! Kaj boš izbral?” Ta del mu je bil vedno najmanj všeč… izbrati tisto pravo. Sošolcu je knjižnjičar že zavrnil naučeno, ker ni bila prava izbira avtorja menda. “Dajva enega sloveskega!” Za Read more…

Mummy time

Objemček so-mamicam

Se tudi ti kdaj počutiš, da si postala “samo” mama? Da si del sebe potlačila v ozadje in zdaj ne veš več točno, kje ga najdeš? Rabiš en velik topel objem? (ok, vem, preveč risank, Read more…