Veš tisti trenutek, ko otrok nekaj reče ali naredi in te v trenutku postavi v neko drugo dimenzijo / občutje? Zdajle imam v mislih negativen obrat. Tistega, ko te zagrabi vrtinec in se razjeziš ali razžalostiš, pa sploh ne veš zakaj!?!
Dolgo dolgo sem rabila in še vedno imam včasih težavo v tistem trenutku se zavedati, da tega vrtinca ni kriv otrok. A da ne??? Ne! Naša reakcija je naša lastna. Pogojena je z našimi izkušnjami, pričakovanji, podzavestjo, vzgojo, vzorci, trenutnim počutjem, celo genskim spominom in zagotovo še čem.
Na dnevnem redu so tako situacije, ko se otrok »ne obnaša primerno«. Primerno za koga, bi se morali vprašati? Za nas, ki se nam mudi od doma in otrok že pol ure ni oblekel hlač? Za učiteljico, ki mora v 45 minutah obdelati osnove seštevanja, otroka pa razganja od 35. minute dalje in se ne more osredotočiti? Za kuharico, čigar hrana otroku ne ustreza? Za prijateljčka, ki si tisti hip želi sposoditi igračko, pa je otrok ne želi deliti? Za nas, ki želimo posesati stanovanje in prosimo/ukazujemo/grozimo, naj otrok že vendar pospravi igrače s tal? Konec koncev si moramo priznati, da za naša čustva in reakcije ni kriv otrok. Krivi smo mi sami. Kako uskladiti urnike, želje vseh vpletenih in množico čustev, ki se med tem prepletajo? Vprašanje za Nobelovo nagrado!
Ampak tokrat tudi ni namen razumevanje otrokovega obnašanja. Razmišljam bolj o tem, kako me, podobno kot (zame tisti trenutek) »neprimerno« obnašanje, prizadenejo tudi težave mojih otrok. Zakaj ob toženju otroka večkrat rečemo kaj v stilu »Saj bo bolje.« ali »Ne se obremenjevat s tem.« ali celo »Ah, to je pa res ena malenkost, boš že preživel.«? Ker NE VEMO, kaj bi drugega rekli.
Ok, nekaj je življenje in z izkušnjami se naučimo, da vrtčevski spor ni konec sveta. Prav tako ni usodno, če se sošolec noče igrati nogometa s teboj, ker ga tisti trenutek zanima nekaj drugega. AMPAK otroku se tisti trenutek podre svet. Ni stvar v sporu za punčko ali nogometu. Stvar je v občutku zavrnitve, ki se otroku tisti hip zdi katastrofalna!
Meni se zelo pogosto zgodi, da se ob pogovorih o »dnevnih težavah« čustveno vklopim veliko bolj, kot bi bilo dobro. Vklopi se moja podzavest, na dan privrejo spomini, občutki preteklih podobnih situacij in groooozno hudo mi je, da mora to doživljati moj otrok. Čeprav zavestno vem, da ni konec sveta, da jih bo vse to utrdilo in verjetno jutri nobeden od obeh prijateljev ne bo več mislil na to… kljub temu me preplavi negativno čustvo, spomin na kakšen trenutek v moji preteklosti, ko sem se počutila enako. Morda niti ne spomin na določen trenutek, ampak spomin na sam neprijeten občutek. In ni prijetno. Zato je naravna reakcija, da poskusimo pogovor zaključiti, situacijo marginalizirati. Otrok pa ostane s čustvom, ki ga ne zna prav razumeti in predelati.
Prav bi bilo, da odrasli sprejmemo svoja pretekla čustva. Pravzaprav bi se morali potruditi, da jih predelamo in nam ne povzročajo več travm, burnih reakcij, nerodnih situacij in neprijetnih občutkov, prebujenih zaradi podobnih izkušenj naših otrok. Dejstvo je, da bomo z lastnim otrokom deloma podoživeli svoje otroštvo in na dan bodo privrele vse mogoče stvari. Zato se potrudi in vedno vprašaj, ZAKAJ se TI v neki situaciji počutiš tako, kot se. Ko boš razumel(-a) izvor svojega občutka, bo lažje pomagati otroku z njegovim. Rešuj njegovo težavo, ne tlačit nazaj svoje iz preteklosti.
0 thoughts on “Podoživljanje preteklosti skozi otroke”