Pred vsakim pregledom sem nervozna. Saj ne, da bi pričakovala slabe novice, a vseeno… sploh zdaj, ko mi po eni strani ni več slabo, po drugi pa še ne čutim nobenih premikov v trebuščku. Najbrž ni čudno, da imam tako višji pritisk, kot ponavadi. Še dva dni prej sem imela sumljivo nizkega – 112/nekaj – potem pa kar 130/nekaj. Različne naprave… pa vendar. Mimogrede, ali ste vedeli, da je treba merilce krvnega tlaka vsako leto umeriti? Babica ga ima najbrž že kakšno desetletje… mogoče zato vikend meritve niso ravno najbolj zanesljive.
V glavnem, dobili smo še eno kljukico 😀 Levček je že vidno bolj utesnjen, kot prejšnji mesec, ko je brez težav poskakoval in se prevračal po maternici. Tokrat sicer ni izvajal akrobacij, je pa pridno pomahal s obema rokicama in nogicama.
Ta zadnji »ok« končno tudi pomeni, da se lahko spravim na telovadbo in upam, da naslednjič ne bo slišati: »Teža gre pa malo prehitro gor«. Ja seveda, jem en obrok več na dan, pa čeprav je večina manjših. Poleg tega pa je bilo najbolj aktivno razgibavanje zadnja dva meseca in pol srednje poskočen sprehod! Morala pa sem se nasmehniti ob jutranjem horoskopu: »Danes boste naredili nekaj zase in svoje telo. Telovadba vas bo poživila« (ali nekaj podobnega). Mogoče je to še zadnji znak, da se danes spravim na poskusno uro pilatesa za nosečnice 😉
In še eno razsvetljenje sem doživela… Menda je nenavadno, da sem še vedno tako zelo utrujena. Res ne bi vedela zakaj… ali pač? Naslednji dan me je preblisnilo, da to verjetno nima veze s hormoni, niti abstinenco od kofeina in teina. Razlog bo iskati v kronični neprespanosti! Ampak kaj naj, če med sedmo uro zvečer in pol sedmo zjutraj ne uspem spraviti skupaj več kot dobrih šest ur spanja. In to ne glede na to, kdaj zaspim na kavču ali v postelji. Pri vsem tem, da nikoli nisem imela težav zaspati kjerkoli in kadarkoli… osem ur spanja pa se mi je zdela kot kazen in za vikende sem vedno nadoknadila manjkajoči dve uri dnevno. Še malo, pa bom prosila moža, naj me kot nemirnega otroka vozi naokrog v avtu, ker tam me pa vedno zmanjka!
2 thoughts on “No, levček… pomahaj mamici”
ana od srca · 18. februar, 2010 at 17:18
Veš, danes ima moja 12-letnica rojstni dan! In kako se spominjam UZ, tistega malega obrazka, tedaj sem pomislila, da je deklica! In je bila res!
Vse dobro želim vsem vam! 🙂
Chiara · 22. februar, 2010 at 15:54
Res je tale ultrazvok posebno doživetje. Kar težko je verjeti, da na ekrančku zares vidiš bitjece v svojem trebuhu! In ko obrne glavico, kot da gleda proti “kameri”… neprecenljivo! 🙂 Nek notranji glasek mi pravi, da je fantek… bomo videli… upam, da že čez kak mesec dobimo vsaj soliden namig.
Ana, hčerkici (čeprav z zamudo) vse najboljše! Upam, da ste lepo praznovali in je dobila veliiiiko torto 😉