Vsi smo že bili v situaciji, ko je v trgovini, na cesti ali v parku neznani otrok jokal. Prva reakcija je, da nagonsko pomisliš “ja, kaj pa revčku delajo”. Naslednja je morda misel, da je dete razvajeno ali da ga straši ne znajo ukrotiti. Mogoče oboje prav, a čeprav bi pomislili, da vemo, kaj bi sami naredili v tej situaciji, mnenje ponavadi obdržimo zase. Seveda so tu izjeme, ki kar s prevelikim veseljem delijo nasvete o vzgoji tujih otrok. Vsaka mam’ca bo vedela, da ga ne smeš nositi, ko joka, ker ga boš razvadil. Zaspati mora sam, ker drugače si pečen. Jesti mora vse in z veseljem, sicer bo nevemkaj. Če pri 30 stopinjah ne bo imel kapice, žabic in jaknice, bo revež fasal pljučnico. In še in še je “dobronamernih” nasvetov, ki so sami sebi namen. In zakaj je bolje biti tiho?
Pred nekaj dnevi sem se ugriznila v jezik za vseh 9 mesecev nazaj…
Kadar smo v zadnjih 9 mesecih imeli družbo, ki je rada crkljala našega Levčka, sem bila kar vesela razbremenitve mojih rok ((jaja, saj mi je 10 mam’c reklo, kaj vse delam narobe)). Tudi kadar je mali zasitnaril ali v prvih mesecih zajokal, sem jih vzpodbujala, naj ga malo poguncajo, da bo nehal jokati. Vsi po vrsti pa so ga najrajši po hitrom postopku servirali nazaj v mamino naročje. Pa mi ni bilo jasno, od kod takšna panika…
Pred nekaj dnevi je na obisk prišla prijateljica s trimesečnim sinkom. Seveda sem ga morala malo pocrkljati. Če ne zato, ker je mali cuker, pa zato, da obudim spomine izpred pol leta. Hja, pa je mali hitro začel jokati… in kaj je bila moja instinktivna reakcija? Nazaj k mamici! Ker je imela ona polne roke mojega Levčka, nisem imela izbire, kot poskusiti potolažiti štručko. In za kratek čas mi je celo uspelo. Ob naslednjem oglašanju pa sem ga le oddala v varno znano naročje.
Zaključek? Še z nedavnimi izkušnjami sem hitro ugotovila, da je vsak otrok drugačen in kako hitro postaneš nervozen ali prestrašen, ko imaš v rokah in si odgovoren za drugega otroka. Tisti hip sem se spomnila na vse, ki sem jim dopovedovala, da dete tudi pri mamici joka in to ni nič takega, potem pa se čudila, zakaj ne razumejo in se ne sprostijo.
Še pri lastnem otroku je težko dajati nasvete drugim, kako naj ravnajo z njim, saj se na vsakogar in na vsako situacijo odzove drugače. Od kod naj potem vemo, kaj je dobro za otroka, ki ga nikoli prej nismo videli?
Zato naslednjič delite izkušnje, ne nasvete, s tistimi, ki jih zanimajo. Ne bodite vsiljivi in vsevedni. Nasvete tujcem pa vsekakor obdržite zase 😉
0 thoughts on “Ali je lažje biti “pameten”, ko je otrok tvoj, ali ko ni?”