NI mi žal :-)

Odkar pomnim, sem bila bolj sramežljive sorte, še posebaj, kadar je bilo okrog mene več kot kakih pet oseb, po možnosti od prej neznanih. Težko sem se vklopila v pogovore, se komu odprla, zaupala. Vendo je bil prisoten občutek, da nikogar ne zanima, kaj mislim jaz in da me niti ne bodo slišali ali še huje, da se bom izpostavila kritiki in posmehu. No, zadnja leta gre to na bolje… postaja mi vedno bolj vseeno, kaj si drugi mislijo… če jim kaj ni všeč, je to pač njihov problem. Ne obvladam pa še te “flegme” v družini, okrog bodoče žlahte in ljudi, s katerimi je potrebno delati ali kako drugače preživeti določen čas skupaj. Zato takrat raje modro molčim in si mislim svoje 😉

Ampak nisem hotela pisati o tem, bil je bolj uvod, ozadje, posledica katerega je, da nikoli nisem poskušala vzdrževati bežnih stikov. Nabralo se je že kar nekaj poznanstev z ljudmi, ki sem jih srečala enkrat, mogoče dvakrat ali trikrat. Nekateri ljudje bi vsako potencialno koristno razmerje poskušali negovati oz. ostati v nekakšnem stiku vsaj preko vicev na e-mailu ali mogoče preko messengerja. Pri meni to ne deluje tako… tudi če te znance srečam v mestu, se bomo sicer pozdravili, ampak to je to. Kdo drug na mojem mestu bi mogoče izkoristil priložnost za kavico in sledenje novičkam oz. napredkom tega znanca, ki ga verjetno vidi tudi kot potencialno koristen kontakt v prihodnosti… ker, roko na srce – zakaj pa bi se sicer ukvarjal z njimi. Seveda ima o teh metodah vsak svoje mnenje – ampak jaz se tega ne poslužujem in izogibam ljudi, ki na tak način ali iz takih razlogov poskušajo vzdrževat stik z mano. Mogoče se sliši čudno, ampak ne da se mi ukvarjat z njimi, klobasat o vremu in mimoidočih, ne zanima me, kakšne težave imajo trenutno in niti najmanj me ne mika, da jim razlagam o sebi, svojih napredkih ali težavah. No, da ne naredim komu krivice, nekateri pač veselo sprejmejo vsako priliko za kavico in čvek. 

V vsakem obdobju življenja (beri: na vsaki stopnji šolanja) pa sem le uspela najti koga, ob katerem in s katerim sem se počutila sproščeno, sprejeto in varno. In paviloma ta občutek ne izgine. Z mojo bestest frendico iz oš se ne videvava veliko – problemi usklajevanja urnikov, čeprav živiva slaba dva kilometra narazen – ampak takrat, ko prideva skupaj, je kot v starih časih, kot da vmes ni minilo 10 let in vsaj nekaj mesecev odkar sva se nazadnje slišali. Vse to kljub napovedim, da prijateljstva iz tako zgodnjih let izpuhitjo, ko gresta prijateljici na različne gimnazije in spoznavata nove prijatelje. Vesela sem, da sem jo spoznala in še bolj vesela vsakič, ko se spet vidiva.

Največ novih prijateljstev se je spletlo v gimnaziji – ustrezno tudi delež tistih, ki se mi zdaj ne da ukvarjati z njimi. Dva sošolca, pardon sošolka in sošolec, sta razlog, da bi se kadarkoli spet vrnila v tista naporna leta, če bi le bila z mano tudi onadva. Nekje na začetku faxa smo se posvetili vsak sebi, svojemu novemu svetu. Takrat se mi je zdelo, da ne bo nikoli več tako, kot je bilo. Pa se je izkazalo, da je potrebno le malo truda in interesa, z vseh treh strani… predvsem pa, v času največjih sprememb, velika mera tolerance in sprejemanja. Zdaj se videvamo skoraj vsak teden in čeprav (ali pa ravno zato, ker) vem, da sploh ne bi bilo težko spet odtavati vsak na svoj konček sveta, mi ti trenutki pomenijo toliko več.

Z dvema drugima prijateljicama, izven šole, smo tudi preživele super avanturice, pa čeprav je naš odnos malo drugačen kot z mojima “sončkoma”. Zadnje mesece smo se malo oddaljile, manj stikov, manj razlogov za stike… tedni in tedni poskusov usklajevanja urnikov… in spet razočaranje. Počasi sem dobivala občutek, da ni več vredno truda, naj se tudi sami malo bolj angažirata… vzamem nazaj! Včeraj sem ugotovila, da očitno ne bomo uvedle podobne prakse rednega srečevanja, pač pa je z njima tako kot v prvem primeru – dolga, predolga obdobja brez stikov, vendar tisti hip, ko se srečaš in objameš, je vse pozabljeno… pogovori so ravno tako zaupni in čustva ravno tako iskrena, kot če bi se videvale vsak dan. 100 ljudi, 100 čudi, pač 😉

Seveda so tudi “prijatelji” druge sorte. Npr. kolegice s faxa, s katerimi sem preživela že “sve i svašta”, ampak vseeno je imelo vse to priokus faxa. Večina teh izpuhti, ko se končajo predavanja. Pred kratkim sem padla na foro “Joj, definitivno se morava najkasneje naslednji mesec dobit na kavici” in kokoška sem imela slabo vest, ko so se vrstile situacije, ki so mi malček “za j…” urnik in zato nisem nič poklicala… yeah right… kaka dva meseca po tistem “definitivno” dobim sms, da nekdo nekaj rabi… ha ha ha… pa smo spet tam – pri “koristnih znancih”. Da ne naredim krivice komu – z dvema kolegicama se vsake toliko dobimo za kosilo in čvek, ampak pri najboljši volji ju ne morem imenovat “prijateljici”. Saj je vse ok, dobro se razumemo in z veseljem jima pomagam, če kaj rabita, samo to ni to. Podobno je z družinskimi, smučarskimi in/ali jadralskimi prijatelji – saj se vidiš, pozdraviš, zmeniš in celo zabavaš, ampak zadeva niti približno ni na tako osebni ravni – včasih se mi zdi, da se dobimo le za neobvezno zabavo, brezosebne pogovor in načrte za skupno smučarijo, ki se tako ali tako ne bodo uresničili, bolj zato, ker se dobivajo naši starši  (ki BTW komunicirajo veliiiiiko pogosteje kot mladina).

Ah, ja… naslov… za kaj mi ni žal?

Ni mi žal, da sem energijo usmerjala in jo še vedno usmerjam v tisto peščico prijateljev, ki jih z vso pravico tako imenujem, ker mi samo oni dajejo to, kar od pravih prijateljev lahko pričakuješ… v dobrem in slabem.

Ni mi žal za vsa razočaranja in izdaje s strani “so called friends” v preteklosti, ker zdaj toliko bolj cenim to, kar imam.

Ni mi žal, da sem v določenih situacijah tiha in sramežljiva, ker sicer to ne bi bila jaz in če komu kaj ne paše… go xxx yourself.

Ni mi žal, da kategoriziram.

In zadnje čase mi ni žal, da vsake toliko časa spustim zid, ker se po pravilih verjetnosti lahko zgodi, da dodam v kategorijo prijateljev še kakšnega. In če pride ta s priporočilom, hja no, pa poskusimo 😉

Please follow and like us: