… da bi se kar peljala in peljala… na konec sveta… proti soncu! Vsedla bi se v avto in vozila, pa čeprav brez pravega cilja… samo zato, da se vozim. Ponavadi za kaj takega ni prave priložnosti, ni časa ali pa preprosto ni avta.
Priložnost se je ponudila včeraj (no, v petek)… da gremo iskat fantiča 😉 domov na Primorsko in ga vrnemo v Ljubljano. Čeprav sem najprej vzela malo bolj za šalo, sem imela pred očmi takoj cesto, sonce in glasbo iz radia… odlična priložnost, pa še majhna usluga, ki me pravzaprav nič ne stane, na drugi strani pa je prijetna družba, izlet na sončen dan in ja… vožnja 😀
Na tistem koncu naše male Slovenije še nisem bila. Dol je šlo hitro, po avtocesti polni tovornjakov in nesposobnih voznikov, ki se ti napopajo na rit, ko že tako pelješ 150+ (cenzura 😉 ) in ko se jim “končno” umakneš… spustijo gas 👿 Sem se pa pošteno nasmejala tisti del poti od izvoza z avtoceste do “Vukojebine”. Pot nazaj je bila veliiiiiko bolj zanimiva, da ne rečem idilična. Primorček nas je cikcakal gori, doli in naokoli… bil je pravi sight-seeing. Med polji, vinogradi in gozovi…
…gradiček tu, vasica in cerkvica tam…
Čeprav sem bila ob koncu dneva bolj ali manj “skrepana” – no, malo je pomagala tista pizza, ki sem jo res komaj dočakala – mi ni žal niti enega kilometra (od +/- 260ih), niti ene minute, ker je bil dan (in večer, vključno s cvičkom) super! Kdaj gremo spet? 😆
0 thoughts on “Včasih me prime…”