Pred davnimi, davnimi časi, ko sem bila še mlajša, kot sem itak zdaj… menda že celo desetletje nazaj!!!! … so bili časi osnovne šole. Joj, kje je zdaj to daleč… Polovice sošolcev mogoče niti prepoznala ne bi, če bi jih videla! Dveh res nisem – no, rabila sem skoraj pol minute, da mi je potegnilo, od kod se poznamo. Nazadnje smo se bivši sošolci dobili enkrat v gimnazijskih časih, par let po valeti in izgleda, da se bomo v kratkem spet…
… uf, saj sem vesela, ampak recimo, da sem bolj sramežljive sorte okrog novih ljudi in okrog tistih, ki jih že dolgo nisem videla, pa nismo bili ravno kot rit in srajca. Saj bomo vsi v enakem položaju, večina med seboj po mojem ni imela prav veliko kontakta… pa vseeno, skoraj strah me je… Če sem se jaz tako spremenila, so se mogoče oni tudi… Niti ne vem, če me zanimajo vse podrobnosti zadnjih 10 let, čeprav zna biti zanimivo. Ne vem, če hočem vsem razlagati, kaj sem zadnja leta počela jaz. Spomnim se tistih najstniških let, ko je bila vse naokrog nagajivost, ki je pri nekaterih z leti prerasla v nevoščljivost, škodoželjnost, željo po vsej pozornosti, ki jo lahko dobijo z raznimi neumnostmi in postavljanjem. Karkoli se je dogajalo, karkoli je nekdo naredil, je lahko imelo samo dva izida – in izid je bil odvisen od “statusa”. Če je še vedno tako, če se nekateri “ključni” osebki, ki so se takrat vrteli v središču, niso spremenili… ah, pa saj mislim, da mi ni treba razlagati o najstniških spletkah.
Preprosto ne da se mi razmišljat, zakaj te nekdo vpraša, kako si in kaj si počel v zadnjih letih… ali ti privošči, da si nekaj dosegel, upa da si dosegel manj kot on, ali samo išče luknje, da se sam sebi zdi bolj pomemben. Kot so te včasih dobre ocene avotmatično naredile za “piflarja”, pa čeprav si za knjigami preživel manj časa kot nekdo, ki je komaj zdelal razred… kaj si potem zdaj, če si med prvimi, ki so v tvoji generaciji diplomirali? Prav mika me, da se izgubim v množici, da se za tistih nekaj ur premaknem nazaj npr. v četrti letnik, da ne izstopam in ne čutim na hrbtu pogledov, katerih lastniki si mislijo kdovekaj. Po drugi strani pa si mislim, da sem lahko ponosna na to, da sem fax končala v zelo spodobnem roku… pa spet… zakaj še ne delam, zakaj se tako kot večina podiplomskih študentov ne ubijam dopoldne v zanikrni službi, popoldne na predavanjih in zvečer za knjigami? Kdor hoče najti nekaj, da ti pokaže, kako nisi popoln, čeprav to niti nočeš biti, se bo potrudil čez vse in uspelo mu bo (vsaj pri meni), da te spravi (čeprav le za trenutek ali dva) v slabo voljo… potem se res rajši skrijem v množico in tem osebkom ne naredim veselja, da me obirajo in secirajo.
No, ni vse tako črno, kot se mi včasih zdi. Konec koncev bo tam (vsaj upam) tudi nekaj tistih redkih ljudi, ki so naredili to obdobje mojega življenja vredno truda, zabavno in nepozabno v najboljšem smislu. Šla bom zaradi njih in poskusila pozabiti na vse ostale kisle face, upam, da jih bo čim manj!
Garfield bi rekel:
…in ko pridem do te točke, ko bom šla na obletnico samozavestno, brez obremenitev in tesnobnega občutka… takrat bom obkljukala eno od novoletnih zaobljub – sicer že izpred nekaj let, pa vendarle 😉
0 thoughts on “(Dobri) stari časi”