Zakaj blog?

Pred par dnevi sva šli z M po dolgem, predolgem času spet na kosilo. Vmes pade tema, kako so zadnje čase popularni ti blogci. Pa se jaz nasmehnem… hja, ga mam jz tud. “In kaj pišeš? Eni majo to kr svoje slikce in vse gor.” No, tako daleč (še) nisem. Pri nekaterih res da izgleda že skoraj kot resničnostni šov, samo video prenos še manjka. Drugi napišejo ta ali oni dogodek, kako razmišljanje… Tretji spet pišejo karkoli, samo da bodo brani. Četrtim je to neke vrste zatočišče v težkih trenutkih. Pa sigurno je še kak razlog. In kaj je zame fora?

Najprej je bil namen neke vrste dnevnik, morda komunikacijski kanal do ljudi, ki vem da ga občasno preberejo in do tistih ki upam, da ga morda kdaj bodo (in se v objavah našli, ali pa raje ne ;-). Z drugega vidika pa samo prostor, kamor lahko napišem misli, ki me morijo ali veselijo. Glavna fora je, da nekaj napisano na papir, po možnosti zaklenjeno z “miki maus” ključavnico, nenamerno pridobi na pomenu, skrivnostnosti. Nekaj, kar objaviš na spletu, čeprav najbolj skrite misli, pa objaviš z zavestjo, morda celo upanjem, da bo to kdo prebral. Nenazadnje se morda najde tudi kak “pameten” komentar.

Kaj pa branost, “blogerska kariera”… hi hi … sorry, not my thing … v bistvu sem bila blazno presenečena, ko sem po prvih komentarjih skapirala, da je tekst dejansko nekdo prebral … no, moram pa priznati, da mi je tudi marsikateri dobro mišljen komentar polepšal dan ali odprl nov pogled na situacijo.

Zadnje dni je kazalo, da bo tale blogec končal žalostno, kot vsi moji dnevniki, ki so pozabljeni obležali nekje na dnu omare ali pod posteljo. Saj sem imela zelo dober namen napisat vse kar se dogaja – zato tudi tako ime bloga… pa sem kmalu ugotovila, da nisem dosti boljša kot tisti, za katere se mi je na začetku zdelo, da zapišejo res samo najtemnejše misli in žalost – že zaradi ravnotežja, če kdaj bereš svoje objave za nazaj, je fino tu in tam zagledati tudi kak sonček. Ko si dobre volje in nimaš rutine pisanja pozabiš na te stvari, nasprotno papir in ekran preneseta praktično vse slabo in pravijo tudi, da se je včasih lažje izpovedati popolnemu tujcu.

This time I make no promises to myself, except that I’ll be back every once in a while, hopefully not only at the times I feel down or confuzed.

Please follow and like us: